Hvala za Sunderland
Hvala za Sunderland, 2012
Slobodan Maksimović
za
Kapitalizem po slovensko.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
za
Kapitalizem po slovensko.
Spomnite se prizora iz Leonejevega eposa Bilo je nekoč v Ameriki, v katerem gredo fantje, še otroci, k cipi, tudi najmlajši med njimi, ki mora v zameno za »tisto« prinesti smetanov kolač, potem pa sedi pred vrati, izmenično pogleduje proti smetanovemu kolaču in vratom, na koncu pa raje poje smetanov kolač.
Tako izgledajo Slovenci v komediji Hvala za Sunderland: svojo gotovino bi radi »vezali,« jo investirali v sklade, ki obljubljajo sito in brezskrbno prihodnost, toda potem ugotovijo, da imajo raje gotovino. Bolje smetana v roki kot pa seks na strehi. Keš je tu, sklad – in prihodnost – pa v Aziji.
Johan (Grega Bakovič), brezupno poročen s »fleksibilno« službo, frizerko (Tanja Ribič), vegetativno snaho, razpadajočo hišo in upehanim mopedinom, je tovarniški delavec, ki dobi priložnost, da postane kapitalist. Njegov najboljši prijatelj (Jernej Kuntner), mu namreč predstavi Zlatka (Branko Đurić), prevaranta, prek katerega lahko svojo gotovino »veže« na azijski trg. Johan bi rad postal kapitalist, a nikogar ne pozna – išče zveze, a ga nihče ne pozna. In to v deželi, v kateri se, kot že s svojo kalejdoskopsko strukturo poudarja tale komedija, vsi poznajo, le da se tu tistih six degrees of separation vedno prelevi v šest stopinj naivnosti. Toda Slovenija, v kateri vsi špekulirajo na tuj račun (Zlatko je le ta, ki v tem prednjači), v kateri vsi kradejo drug drugemu (npr. zet snahi), v kateri vsi nategujejo drug drugega (otroci Johana, poštarja itd.), v kateri vsi izkoriščajo drug drugega (npr. menedžer punco, ki hoče postati pevka) in v kateri so vsi infantilni, je le dežela, v kateri so vsi paralizirani – in Polde Bibič, ki igra paraliziranega starca (v svoji zadnji vlogi), je le metafora te slovenske mentalne, socialne, politične in moralne paraliziranosti. Slobodan Maksimović to Slovenijo slika s trdo, direktno, deklarativno retoriko, kot da bi hotel reči: za razliko od ameriške državljanske vojne, ki jo je Lincoln dobil z metaforami, slovenske razredne vojne ne bo mogoče dobiti z metaforami.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.