Na cesti

zadržan

Nekultna ekranizacija kulta.

Ko si na odprti cesti, ne iščeš raja, kjer bi se ustavil in ustalil, ker veš, da ni nič bolj enoličnega od raja. Zdi se ti, da bi lahko vse življenje preživel v avtu, ne da bi kam prišel. Cilj ni, da kam prideš, ampak da se giblješ. Brez misli na korist ali dobiček. To je odprta cesta.

In himna odprti cesti je roman Na cesti, s katerim je Jack Kerouac leta 1957 čez noč postal zvezdnik, literarni bog ter kultni prototip boema, hipsterja in beatnika. Hipsterji in beatniki – Kerouac, Neal Cassady, William Burroughs, Allen Ginsberg, Gregory Corso, Peter Orlovsky, Lawrence Ferlinghetti ipd. – so bili otroci II. svetovne vojne, Holokavsta in atomske bombe, »nezakonski otroci izgubljene generacije,« kot jim je rekel Anatole Broyard, »beli črnci,« kot so hoteli, da bi jim rekel Verlaine, »psihični odpadniki,« kot jim je ne brez razloga rekel Norman Mailer. Veliko so pili, veliko kadili, poslušali bebop jazz, nosili bradice, beretke, črne puloverje in džins, požirali eksistencializem in Wilhelma Reicha, se požvižgali na srednji razred in konformizem ter »prekleto« viseli v Greenwich Villageu, najraje v San Remu, dobrem približku pariških barov.

Ko je Kerouac leta 1948 končal svoj roman The Town and the City, je bil scuzan, paranoiden, melanholičen in depresiven. Hotel je ven. Kam? Kamorkoli. Samo ven. Kako? Z novim romanom. In tako je začel pisati svoj veliki pikareskni roman – Na cesti. Začel – kajti ni se premaknil. Vedel je le, da hoče napisati roman o štopanju, klatenju, wanderlustu in rečeh, ki so povezane s tem. O dveh fantih, ki potujeta na zahod. Ob koncu leta 1948 ga je poklical Neal Cassady, prijatelj, tudi beatnik, rekoč: Nov avto imam! Hudsona! Greva na furo – od vzhoda do zahoda! Cross-country! Trip! Cassady ga je pobral v Severni Karolini, v avto sta zbasala še LuAnne, in avto je krenil. »Ni mi preostalo drugega, kot da grem.«

Januarja 1949 so speljali iz New Yorka in svojo odisejado končali v San Franciscu, prav ta fura pa je postala rdeča nit romana Na cesti. Pobirali so štoparje in jim potem furo zaračunali, ponoči na črpalkah skrivaj tankali, v zameno za hrano prali posodo, rezervno gumo pa zamenjali za bencin, ki jim ga je ves čas hitro žrlo. Po Route 66 so čez Teksas, Novo Mehiko in Arizono drveli 80 milj na uro, radio navijali do konca, noreli, kričali in razbijali po polici. Čista improvizacija. Jazz. Ekstatični kavboji. »Bili smo navdušeni, saj smo spoznali, da za sabo puščamo zmedo in nesmisel in da izvršujemo edino pravo poslanstvo tega časa – da se gibljemo.« Burroughsu in Ginsbergu ni šlo v glavo, zakaj sta se šla Neal in Jack na lepem furat z avtom. Po njunem mnenju je bil »cilj« tega tripa pokazati na »brezciljnost« in »nesmiselnost« sodobne družbe. Kot je rekel Burroughs: »Neal je kakopak duša tega potovanja v čisto, abstraktno, nesmiselno gibanje. Neal je Gibalec, kompulziven in predan – pripravljen je žrtvovati družino, prijatelje in celo svoj avto, samo da se lahko giblje iz enega kraja v drugega.« Ko so prispeli v San Francisco, je Neal kriknil: »Ni več kopnega! Ne moremo naprej, ker ni več kopnega!« Potem je Jacka in LuAnne vrgel iz avta – in odpeljal.

Toda Walter Salles, ki je na road trip poslal že Cheja (Motoristov dnevnik), zdaj to »svetniško cesto, blazneževo cesto, mavrično cesto, neumno cesto,« to »cesto kamorkoli in za kogarkoli« spremeni v vljudno, zategnjeno, antikvarno kostumsko dramo, v kateri Sal/Jack (Sam Riley), Dean/Neal (Garrett Hedlund) in Marylou/ LuAnne (Kristen Stewart), ki so v romanu odkrivali nekaj novega, prelomnega, transgresivnega (droge, seks, subkulturno podzemlje, trip v neznano ipd.), izgledajo kot giki, kot gavnarski študentje, ki odkrivajo to, kar je že odkrito, kot kataloški impersonatorji beat generacije, tako da ne vemo, zakaj se gibljejo, zakaj so skupaj, zakaj drug drugega tako privlačijo in zakaj govorijo to, kar govorijo. Ko se »upirajo,« ne gredo niti tako daleč, da bi bili dvoumni. Pogled skozi okno avta sicer vedno zasenči njihov osebni drive, njihovo polimorfno eksperimentiranje z »neznanim,« toda kljub temu se zdi, da je skušal Salles posneti le svojo verzijo filma Jules in Jim.

(Kinodvor)