Zoran Kostić Cane: »Zdravilo za dušo in hrana za misli«
Frontman legendarnih Partibrejkersov
»Kreni, kreni prema meni!« Partibrejkersi na zagrebškem INmusic festivalu junija 2011
© Miro Majcen
Zoran Kostić Cane, frontman beograjskih Partibrejkersov, je izredno iskriv sogovornik, brez dlake na jeziku. Pred ljubljanskim nastopom, ki ga bo zasedba izvedla skupaj s hrvaško skupino Majke, smo se z njim pogovarjali večinoma o univerzalnih življenjskih težavah. In glasbi. Najprej pa je vprašal: »A to je za Mladino?«
Ja, za Mladino.
Časopis, ki je pripeljal do razkroja majave skupnosti, ječe številnih narodov …
Hm … pred skoraj četrt stoletja. Skupina Partibrejkers pa obstaja že 30 let …
Pravzaprav že 31 let …
Ampak organizator vašega ljubljanskega nastopa oglašuje 30-letnico skupine.
Lažejo. Vedno moram sodelovati v nekakšni goljufiji. Televizije nas prej posnamejo in nas potem predvajajo, kot da bi šli v živo. Včasih se sprašujem, ali res moram biti del tega. Javnost in mediji servirajo ljudem marsikaj, ti pa ne preverjajo podatkov. Vendar ne gre za to, da bi morali biti sumničavi in skeptični, pomembno se je zavedati življenja, ki ga živimo, ga opazovati. Če ljudstvo ničesar ne preveri, lahko hitro pade v roke nekakšni diktaturi ali tiraniji.
Na sceni si že celo večnost – kakšen je tvoj pogled na punk in novi val, predvsem iz današnje perspektive?
Novi val je ponujal veliko možnost izražanja za mladega človeka – drznili smo si na glas izraziti svoje zanimanje, vedeli smo, kaj lahko damo in kaj bomo za to dobili. Gibanje se je pravzaprav ukvarjalo z bistvom, vendar so kmalu sledile zlorabe in je izgubilo moč. Pojavili so se sumljivi menedžerčki, ki so v vsem skupaj zavohali profit. Mislim, da je moja skupina na teh območjih uveljavila novi jezik rock’n’rolla, pa tudi nova opazovanja in iskanja mladega človeka, ki pravzaprav ni vedel, kaj ga še čaka.
Legendarne izdaje beograjskega novega vala so izhajale pri zagrebškem Jugotonu, izdal je tudi vaš prvenec. Zakaj drugega albuma leta 1988 niste izdali pri tej založbi?
Že od nekdaj se je dalo vse, kar je bilo dobro za srbsko kulturo, prej urediti na Hrvaškem. Vedno so te prej opazili na tujem kakor doma. Gre za to, da so imeli Hrvati format, Srbi pa smo imeli bistvo. Pri Hrvatih je bilo vse lepo, njihove barve so bile lepše od naših. Toda mi smo imeli energijo. Slovenci ste se medtem ukvarjali s higieno. Prepričevali ste južnjake, ki so delali za vas, da so si umivali zobe tudi takrat, kadar niso jedli. Kakorkoli že, vsi jugoslovanski narodi bi lahko živeli skupaj v miru in sreči, vendar jih niso vodili pravi ljudje. Takoj ko je umrl Tito, se je ozračje v državi spremenilo. Začelo se je obdobje negotovosti. Državljani so vrsto let živeli v neresnici, zadeve so postale jasne šele po njegovi smrti, kazale pa so se v krizi, redukcijah, pomanjkanju, nacionalizmih … Pri Jugotonu so po prvi plošči ugotovili, da v naših besedilih ni dovolj upora. A v Zagrebu so nas imeli zmeraj radi in tako je še danes.
Si bil v tistih časih žrtev cenzure?
Če želiš biti uspešen, se moraš razgaliti. Sam se z glasbo nisem začel ukvarjati zaradi žensk ali družbenega statusa, temveč zaradi tega, ker sem verjel vanjo. Še danes verjamem. Bistvo življenja je, da se spreminjamo, hkrati pa ostanemo isti. Pomembno je le ohraniti zdrave svetovne nazore. Navsezadnje je vse življenje en sam kompromis, vendar ne na račun tebe kot osebnosti ali umetnika. Nikoli nisem bil cenzuriran, tudi takrat ne, ko smo se skupaj s člani drugih bendov ukvarjali s protivojnim projektom Rimtutituki.
Sloboda ili ništa, vaša zadnja plošča iz leta 2007, je bila takoj po izidu razprodana.
Tako trdi diskografska hiša, vendar mislim, da so ti podatki daleč od resnice, saj od te prodaje nisem videl niti centa. Vprašanje je tudi, ali svoboda iz naslova sploh obstaja, vsaj takšna, kakršno imamo v mislih. Svetovna ureditev je ustvarila precej čudno situacijo – ljudem je dovolila vse, življenje je spremenila v nekakšno veselico brez konca, spektakel … karneval vseh možnosti. V resnici pa je zmanjšala naše možnosti, saj je življenje zožila na nekakšen statistični podatek. Svoboda je danes zelo relativna, ker nam je ves čas na voljo, hkrati pa ljudje ne dojamejo, da gre pravzaprav za iskanje lastne duše, s katero lahko vsak manipulira. Živimo v času popolne indiskretnosti. A naša naloga je, da se borimo proti temu stanju. Le tako se bomo lahko izvlekli. Prav zato imajo ljudje radi naše pesmi. Ker so zdravilo za dušo in hrana za misli. In ker jim vlivajo pogum.
Imaš pred ljubljanskim koncertom še kakšno sporočilo za bralce?
Naj ostanejo mladi, naj ostanejo evergreen. Bodite polni življenjskega poleta, ne dovolite, da vas prevzamejo potuhnjenost in laži, ki nam z vseh strani povzročajo nove rane.
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.