Mama

proti

Ženska v črnem.

Mama, neogotska grozljivka, ki jo je produciral Guillermo del Toro, se začne na zasneženi, poledeneli cesti: moški, ki je po finančnem in mentalnem kolapsu pobil nekaj svojih sodelavcev in nekdanjo ženo, manično beži s hčerkicama, ki ju je ugrabil, zleti s ceste, obtiči v gozdni koči, kjer ju hoče ubiti, toda v zadnjem trenutku ju pred njegovim koltom reši neka temna, nejasna, spektralna, metuljasta prezenca, za katero pet let kasneje, ko ju najdejo, pravita, da je njuna Mama, ki naj bi ju teh pet let v divjini negovala, hranila in varovala.

Je Mama patološki alter ego »disociativne« Victorie (Megan Charpentier), starejše sestre, kot meni psihiater, ki mali »divjakinji« podvrže hipnoterapiji, ali pa je le fantom posesivne, arhaične, matriarhalne matere, ki sta jo v sodobnem času izpodrinili »uradniška«, »karieristična« mati, ki jo uteleša njuna teta, in postfeministična ne-mati, ki jo uteleša Annabel (Jessica Chastain), tetovirana, goth-metalska punca njunega strica in skrbnika (Nikolaj Coster-Waldau), »neplodnega« umetnika.

Mama ves čas svetopisemsko ropota, bobni in rohni. Ne brez razloga, saj nas svari: mater bo kmalu več kot otrok! Jasno, Mama vso to moralno histerijo zavije v groteskni, morasti jezik grozljivke, da bi lahko vse bitke kulturne vojne, ki jih je levica že dobila (ločitev, posvojitev, abortus, razširjena družina ipd.), prikazala kot dileme, kot odprte rane (in ne kot recimo kulturne in socialne dosežke), ali bolje rečeno, po eni strani dela vse, da bi otroke, ki so še ostali, »pravično« in »pravljično« razdelila med vse te matere, po drugi pa nam zgroženo in panično dopoveduje, da »prave« Mame ni več, da je ni več mogoče definirati, da ima le še status »imaginarne prijateljice,« da je torej le še brezoblični privid, le še insektoidna iluzija, le še groteskni specialni efekt. Biološka ura ji je pač potekla. Kot vsem rečem iz 19. stoletja, bi lahko dodali.