Mogočni Oz

proti

Dolgo pešačenje.

James Franco igra Oscarja Diggsa, Mogočnega Oza, etično hendikepiranega pozerja iz Kansasa, ki se preživlja z izvajanjem rokohitrskih, čarodejskih, iluzionističnih trikov, toda njegov trg so le vaški sejmi in zakotni cirkusi, tako da so dobički pičli, reputacija, slava in ameriški sen pa vse bolj oddaljeni, kar ga seveda žre in razjeda, še toliko bolj, ker hoče postati novi Harry Houdini in novi Thomas Edison, najraje kar oboje skupaj, popolni vihar obojega, da ne rečem tornado obojega.

Ko pa ga – po begu pred ljubosumnim silakom in skoku v balon – zgrabi pravi, kansaški tornado, se prelevi v Alija Babo. Sezam se mu končno odpre. Nenadoma leži med zlatniki. Mogočni Oz namreč pristane v Ozu, čudežni deželi, dobrem starem »srednjem« svetu, v katerem se cedijo zlato, sonce, sončne ceste, sončnice in rajski slapovi. Naravni red tega dobrega sveta moti le Zlobna čarovnica, kar stvari precej olajša.

Ali natančneje: ker je za vse motnje, krize in depresije tega magičnega kraljestva, v katerem obstajajo ogromni presežki zlata (»magičnost« ima tu res orjaško presežno vrednost), kriva ena sama oseba, pač Zlobna čarovnica, ima Mogočni Oz – v družbi govoreče porcelanske punčke in letečega opičjaka (ne sprašujte) – toliko več časa za dolga pešačenja in še daljša ogledovanja vizualnih atrakcij in znamenitosti (Smaragdno mesto, Črni gozd ipd.), s katerimi ga skuša impresionirati tale reimaginacija oz. prequel Čarovnika iz Oza, ki je nastal leta 1939, v zadnji fazi velike finančne in gospodarske krize, kot amfetaminski odgovor nanjo, kot antidepresiv za depresivno ekonomijo in depresivne ljudi. Čarovnik iz Oza je bil mjuzikl, poln Arlen/Harburgovih štiklov (Over the Rainbow, You’re Off to See the Wizard, If I Only Had a Brain itd.), Mogočni Oz pa to ni. Nobenih štiklov. Pritlikavci sicer v nekem trenutku spontano planejo v pesem, a jih takoj prekinejo, kot da bi nam hoteli reči: vidite, Čarovnika iz Oza bi lahko posneli tudi kot mjuzikl, a smo sklenili, da ga ne bomo, ker bi bilo to prepoceni! In tako namesto kičastih štiklov dobimo digitalno korigirani vizualni kič, all-star čarovnice (Mila Kunis, Rachel Weisz, Michelle Williams), glorifikacijo projiciranega filma in sporočilo, da lahko krizo premaga le močno, enotno ljudstvo, ki ga vodi čarovnik. Če ima tudi velik smisel za filmski iluzionizem, kot so ga imeli Stalin, Hitler, Mussolini in Kim Džong Il, še toliko bolje. Da je film režiral Sam Raimi, veste le po tem, da piše, da ga je režiral. Še huje, James Franco je ves film 127 ur preživel zagozden v skalo, pa se je v njem zgodilo več kot v Mogočnem Ozu, v katerem se lahko mirno in prosto sprehaja.