Daleč za griči

Samostan.

Če hočete videti ultimativni ljubezenski film, potem si poglejte Daleč za griči, hladni, naturalistični in asketski romunski epos, ki se dogaja na hladni, naturalistični, asketski lokaciji – v samostanu. Ker ga je posnel Cristian Mungiu, romunski novovalovec, avtor filma Štirje meseci, trije tedni in dva dneva, vas ne bi smelo presenetiti, da sta v ospredju spet dve dekleti, najboljši prijateljici, le da tokrat ne polemizirata o splavu, ampak o Bogu.

Otroštvo sta preživeli v sirotišnici, potem pa sta se za nekaj časa ločili – Voichita (Cosmina Stratan) se je prelevila v nuno, totalno vernico, Alina (Cristina Flutur) pa je odšla v Nemčijo. Zdaj se vrne – in hoče, da Voichita odide z njo. Duhovnik (Valeriu Andriuţǎ), hladen in asketski, niti malo fan sodobne družbe, v kateri se, kot pravi, moški poročajo z moškimi in ženske z ženskami (nune ga kličejo »očka«), za njen odhod noče slišati.

Film ne skriva, kaj je dekleti tako zbližalo in kaj tako ločilo (ista reč, heh), toda s tem ne maha, ampak raje pomaha z napisom, ki stoji pred zakotnim, arhaičnim, revnim, analognim samostanom, v katerega se začasno naseli tudi Alina: »To je božja hiša. Vsaka druga vera je prepovedana. Verujte in ne dvomite.« Voichita veruje, absolutno in kompletno, tudi v angele in čudeže (“Ljudje prihajajo in odhajajo, Bog ostaja”), Alina pa dvomi, in to tako močno, tako absolutno in tako kompletno, kot Voichita veruje, toda ko se njen dvom prelevi v divji, vročični, histerični, krčeviti, agonični, “iracionalni” boj proti silam, ki ji speljujejo Voichito, ljubezen njenega življenja, ji nataknejo uzde. Alina ima močno voljo, toda nune, očitne ujetnice patriarhalnega občutja sveta, ki si ne morejo predstavljati, da bi ženska premogla tako močno voljo, v tem vidijo hudičevo delo. Daleč za griči ni le film o velikem, strašnem hladu božje hiše, ampak tudi film o neodgovornosti in brutalni malomarnosti teh, ki vse odločitve prepuščajo Bogu. In očku, če smo že ravno pri tem.

(Kinodvor)