Vodja

Stvar.

Če hočete videti Film, potem si poglejte Vodjo, ki ga je posnel gospodar filma, Paul Thomas Anderson. Tako kot v filmosih Tekla bo kri, Vroče noči in Magnolija nas tudi v Vodji odpelje v čas, ko se Amerika ponovno rojeva – tokrat v leto 1950, povojni čas razcveta in blaginje, ko Amerika začenja znova. Ko hočejo vsi živeti, ko se hočejo vsi preroditi in prenoviti, ko se skušajo, podobno kot v drugih Andersonovih eposih, preleviti v novo skupnost, novo ad hoc družino – dovolj imajo umiranja, vojn, šokov, uničevanja, krize. Hočejo red.

In Vodja je film o človeku, ki potrebuje red. Freddieja Quella (Joaquin Phoenix), osamljenega, zblojenega, agresivnega, vzkipljivega, lažnivega, toksičnega, nepredvidljivega, destruktivnega, nevarnega veterana II. svetovne vojne, ki se ne more in ne more prilagoditi povojnemu življenju, mučijo posttravmatični stres, nervozni tiki, alkoholizem, kaos in fuk z mivko, dokler se – še po eni spodleteli službi – ne zateče na ladjo, katere lastnik in vodja je Lancaster Dodd (Philip Seymour Hoffman), samozvani »pisatelj, doktor, jedrski fizik in teoretski filozof«, guru novega gibanja/terapije/metode/religije/sekte (Stvar, alias The Cause), mističnega in obenem povsem pragmatičnega odgovora na povojno mentalno divjino, pa tudi na druge travme, krize, bolezni in celo »notranje demone iz prejšnjih življenj«.

Dodd – mesija, šaman, šarlatan, showman, manipulator, outsider, alternativec, »Master«, ki s svojo družino in svojimi verniki/pacienti/učenci/pristaši živi v potujoči budoarski komuni – se ima za tega, ki kaos spravlja v red. Quell, zbirka »notranjih demonov« in »prejšnjih življenj«, se naglo vklopi. Še več, z vsakim dvomljivcem ali nevernikom takoj brutalno obračuna. Stvar, ki jo oznanja Dodd, je tudi njegova Stvar. Problem je le v tem, da se ne more spraviti v red. Ne more iz svojega kaosa. Kljub terapiji, dehipnotiziranju in »procesiranju«, ki jih izvaja Dodd. »Ni mu več pomoči«, dahne Doddova žena (Amy Adams), toda Dodd, pri katerem imate stalno občutek, da si to novo religijo sproti izmišlja (kot kak dianetični sci-fi roman), se zaveda, da bi bilo priznanje nemoči terapije zanj popolna katastrofa, izguba avtoritete, vernikov in sponzorjev. Religije so nastale v davni preteklosti, zato so njihovi »začetki« zaviti v meglo mitov in fabrikacij, veličina Vodje pa je v tem, da nam pokaže, kako nastane nova religija (recimo Hubbardova scientologija), saj lahko rojstvo nove religije spremljamo tako rekoč laboratorijsko. Najprej imate kaos (vojna), potem pride »lažni« mesija, ki obljublja red in perfekcijo (odrešitev, očiščenje), toda ko ugotovi, da ljudem ni pomoči, da so bolj kot redu zvesti svojemu kaosu, svoji »napačni poti«, svoji dezorientiranosti, svoji antiperfektnosti, svoji Stvari ter da ni Boga, ki bi lahko rezimiral vse vidike človeške zavoženosti, novo religijo prelevijo v ring, v katerem lahko ves ta kaos v miru in kontrolirano divja in brblja. In Quell, ki svoj ekstremni kaos – in svoje ekscesne simptome, če smo že ravno pri scientološki bastardizaciji psihoanalize – ljubi tako kot samega sebe, povsem ustreza opisu historičnega Jezusa. Poglejte si Quella, pa boste videli, kako je v resnici izgledal Jezus. Vodja je res velik. Naj vam povem, kako velik: če bi bil posnet leta 1950, ko se dogaja, bi Dodda igral Orson Welles, Quella pa Marlon Brando.

(Kinodvor)