Hyde Park na reki Hudson

Kraljev govor.

Ko gledate tole kostumsko fantazijo, ki temelji na »resnični zgodbi«, imate občutek, da gledate Šoferja gospodične Daisy. Laura Linney igra Daisy, šoferja, ki jo vozi okrog, pa igra Bill Murray. Atmosfera, ki ju obdaja, je zaspana, zasanjana, ležerna – tako kot v Šoferju gospodične Daisy. Ko sta se v avtu peljala gospodična Daisy in njen temnopolti šofer, so vsi rasni problemi izginili. Tu izginejo vsi politični problemi.

Šofer, ki ga igra Murray, je namreč FDR, Franklin Delano Roosevelt, hja, ameriški predsednik, Daisy – alias Margaret Suckley – pa je njegova asistentka, zaupnica in ljubica. Amerika o tem, da mu Daisy streže z roko (in to je vse, kar zadeva njeno »vlogo« v njegovem življenju), ne ve ničesar. Tako kot ne ve ničesar o tem, da je FDR na invalidskem vozičku (in da je njegova žena lezbijka, če smo že ravno pri tračih). Ko sta FDR in Daisy v avtu, sta najbolj varna – in najbolj skupaj.

Toda ironično: v času, ko je svet v hudi finančno-gospodarski krizi, niso posneli filma o tem, kako je FDR »rešil« hudo finančno-gospodarsko krizo, ampak film o njegovi prešuštni romanci s tajnico. Banalno? Trivialno? Vsekakor. In glej, no, očitno se je tudi filmarjem to zdelo tako banalno, da so ilegalno romanco na hitro dodatno obtežili, s čimer pa so jo dokončno banalizirali: prilepili so jo nikamor drugam kot na Kraljev govor! Ko se namreč FDR in Daisy najbolj furata, Ameriko – in Hyde Park na reki Hudson – »zgodovinsko« obišče jecljavi angleški kralj Jurij VI. (ki skuša FDR-ja navdušiti za skupno vojno proti Hitlerju), tako da sam Hyde Park na reki Hudson potem izgleda le kot cenena imitacija Kraljevega govora, pa četudi nam je hotel verjetno sporočiti nekaj o skrivni moči hendikepa v zlatem času, ko so mediji skrivnosti zadržali zase in raje škljocali hot-dog.