Jack, morilec velikanov

Jack, morilec velikanov, dokaj rutinski, pregovorno predvidljivi 200-milijonski fantazijski epos, izgleda kot sanremski štikel: najprej uvodno recitiranje, pa melodični refren, spet malce recitiranja, pa melodični refren, še malce recitiranja, pa melodični refren, spet recitiranje – in na koncu refren, ki ga dvakrat ali trikrat ponovijo.

Refreni so invazije specialnih efektov, maskiranih v velikane, recitiranje pa so vsi tisti nedogodki, ki se zgodijo vmes.

Kmečki poba Jack (Nicholas Hoult) – recite mu Dorothy! – po huronski vegetaciji, ki plane iz čudežnega fižolčka, zleze v subnebeški »srednji svet« (recite mu Oz!), v katerem groteskni velikani, ki jih vodi dvoglavi general Fallon (Bill Nighy), načrtujejo vrnitev na Zemljo, ki izgleda kot srednji vek – s kralji, princi, princesami in vitezi (Ewan McGregor), med katerimi je toliko kemije kot med specialnimi efekti, ki izgledajo tako, kot da so bili posneti pred desetimi ali petnajstimi leti, definitivno pa pred Avatarjem in morda celo Jurskim parkom. Ja, efekti so digitalni. Kar se vidi. Lahko si le mislimo, kaj bi iz njih naredil James Cameron – in kaj bi iz tistih folklornih recitacij naredil Tarantino. Je pa res, da Jack ni Django – Jack je kmet, ki uživa v tem, da rešuje kralje, princese, kraljestva, elite. Res kmet.