Srečen za umret

proti

Ni prostora za starce.

Slovenski filmski center je nedavno sofinanciral hrvaški film Nočne ladje, v katerem se upokojenec, ki ga pošljejo v dom za ostarele, zaljubi v brhko upokojenko. Zdaj so Hrvati uslugo vrnili in sofinancirali slovenski film Srečen za umret, v katerem se upokojenec, ki ga pošljejo v dom za ostarele, zaljubi v brhko upokojenko.

Zakaj se naši filmarji tako mučijo? Nočne ladje bi sinhronizirali v slovenščino (hej, glavno vlogo v hrvaškem filmu itak igra Radko Polič), pa bi dobili film Srečen za umret! Še več: za isto ceno bi dobili dva filma! V času, ko dobrih in urgentnih filmskih tem kar mrgoli, je Slovenski filmski center monotematski.

V času, ko mrgoli žalostnih zgodb, nam ponuja »žalostno« zgodbo o upokojencu, ki mu sin brez problema najde sobo v domu za ostarele. V času, ko bi bil res že čas, da se slovenski film vključi v 21. stoletje, dobimo film o junaku, ki bi najraje živel leta 1881, ko je v Ljubljani dirigiral sloviti avstrijski skladatelj Gustav Mahler. Potem bi vsaj posneli film o Mahlerju, ki ga je menda »naredilo« prav njegovo dirigentsko službovanje v ljubljanskem Deželnem gledališču (tako kot je Fritza Langa »naredil« Ljutomer), kajti glavni junak filma Srečen za umret, ki ga igra – sicer povsem sprejemljivi – Evgen Car, ni vreden tega napora. Ne le da ne pije, ne kadi in ne prdi (fižola iz principa ne jé), ne le da mu je žena 30 let prala in kuhala, tako da ni bil nikoli lačen, ne le da je nekdanji profesor glasbe, ki se mu to karakterno nikjer ne pozna, ne le da je brez posebnosti, roba in intrige, ne le da je njegovo moraliziranje o sodobni Sloveniji na nivoju Kersnikovih Kmetskih slik (ti očeta do praga, sin tebe čez prag) in ne le da si pogreb in parcelo na Žalah kar vnaprej plača (kot da je videl Hladnikove Bele trave), ampak izgleda tako, kot da je upokojenec že vse življenje. Zato ni jasno, zakaj se človek, ki ga nikoli ni bilo, čudi, ker se vsi obnašajo tako, kot da ga ni.