G.I. Joe: Maščevanje

proti

Brez besed.

G.I. Joe: Maščevanje, ki izgleda kot ena sama dolga ekspozicija, je zadnji film, od katerega bi pričakovali, da bodo enovrstičnice res trajale eno vrstico. Tu ni časa, da bi enovrstičnice trajale celo vrstico – ko se namreč sproži akcija, kar se itak dogaja ves čas, leti iz vseh smeri in v vse smeri (rafali, rakete, eksplozije, katane, spidermanski nindža-fuji ipd.), tako da tudi kadri ne trajajo dlje kot enozložnice, včasih niti dlje kot interpunkcije.

V teh pirotehničnih koktajlih, ki po malem spominjajo na akrobatski sci-fi mjuzikl in po malem na antigravitacijski dadaizem računalniških igric, je enovrstičnico nesmiselno začeti, ker nikoli ne veš, če jo boš sploh lahko dokončal. To je pač svet, v katerem so besede odveč, neuporabne, nesmiselne, absurdne, zastarele – tako kot diplomacija, dialog, pogajanje.

Film se začne v Severni Koreji: se lahko z nuklearnimi komunisti pogajaš? Ne. Zato pošljejo elitne komandose, G.I. Joeje, ki se »pogajajo« brez besed. Nadaljuje se v Pakistanu: se lahko z nuklearnimi islamisti pogajaš? Ne. Zato pošljejo G.I. Joeje, razširjevalce in rešitelje demokracije, ki postavijo piko, ne da bi stavek sploh začeli. Toda nezmotljivi G.I. Joeji pri tem ne opazijo, da ameriški predsednik, ki jih je tja poslal, sploh ni ameriški predsednik, ampak parazitski terorist, fluidni impersonator, transformer (Kobra!), ki je ameriškemu predsedniku ukradel identiteto, zlezel v njegovo kožo, in ki si hoče podrediti svet (jasno, daleč od tega, da bi kaj takega hotel tudi ameriški predsednik!), tako da padejo v past, ki jih razredči. Če ameriški predsednik ni ameriški predsednik, potem ne moreš več nikomur zaupati, oznanijo trije komandosi (Dwayne Johnson, D.J. Cotrona & Adrianne Palicki), ki past preživijo – in ki bi jih lahko povsem mirno igrale igrače. Ne, nikomur ne moreš več zaupati – razen Brucu Willisu, »izvirnemu« Joeju, ki že lep čas izgleda kot igrača. To, da ameriški predsednik v resnici ni ameriški predsednik, pa ponavljajo tako tendenciozno, kot da bi hoteli ekranizirati znano desničarsko, teapartijsko tezo, da je Barack Obama le islamistični, mandžurski vsiljivec, le parazit, le impersonator ameriškega predsednika, toda ko na koncu manjka pol sveta, ne čutite ničesar. Ali bolje rečeno, čutite le toliko, kot čutite tedaj, ko greste mimo kakega računalnika, na katerem nekdo besno razbija piksle.