Ne

za

Mož, ki je zrušil Pinocheta.

Predstavljajte si, da živite v grobi diktaturi. Ljudje izginjajo, ječe pa so polne disidentov, ki jih mučijo, zlorabljajo in streljajo – teror. Dodajte še cenzuro. Nobene svobode. Nobenega veselja. Nobene sreče. Le kdo bi hotel živeti v taki državi? Ven pa ne morete. Lahko le pobegnete, če vas med poskusom bega ne likvidirajo. Toda potem se zgodi nekaj neverjetnega: diktator razpiše plebiscit! Ali natančneje: razpiše ljudsko glasovanje o zaupnici! Tisti, ki ste za to, da diktator ostane na oblasti, obkrožite DA, tisti, ki ste za to, da oblast izgubi, pa obkrožite NE! Je to mogoče? Nemogoče! Tega ne bi storil noben diktator! O, pač – natanko to je leta 1988 – po petnajstih letih diktature – storil čilski diktator Augusto Pinochet.

Res je pa, da tega ni storil ravno prostovoljno. V to so ga namreč »prisilile« države, ki so z njim poslovale, z Ameriko vred, toda to je bil le trik, le dimna zavesa, s katero so skušali svetovni javnosti pokazati, da Pinochet uživa podporo svojega ljudstva, da je torej njegova oblast povsem verodostojna. Jasno, vlade, ki so poslovale z njim, so skušale s tem »plebiscitom« tudi legitimirati svoje poslovanje z diktaturo, še toliko bolj, ker so bile prepričane, da bo Pinochet zmagal. Ali pa da bo vsaj »poskrbel« za zmago, saj je imel v svojih rokah vse – policijo, vojsko, medije, cenzuro, marketing. V plebiscit ga niso »prisilile« zato, da bi izgubil, ampak zato, da bi zmagal. In tudi Pinochet je bil prepričan, da bo zmagal. Še več, prepričan je bil, da bo zmagal, ne da bi mu bilo treba goljufati.

In film Ne, čilski Argo, ki izgleda kot lažni vintage dokumentarec o tem slovitem plebiscitu (Pablo Larraín ga je posnel z videokamero, da igrani posnetki ne bi preveč motili arhivskih), nas odpelje v zakulisje predvolilne kampanje. Na eni strani imamo režimsko ekipo, ki pripravlja SI-kampanjo, na drugi strani pa ekipo, ki pakira NO-kampanjo. To ekipo vodi René Saavedra (Gael García Bernal), marketinški wunderkind, sicer povsem apolitični sin političnega emigranta, izšolan v Mehiki in poročen z Veronico (Antonia Zegers), jezno, ultralevičarsko, antipinochetovsko aktivistko, ki ne živi več z njim in njunim sinom. René je good guy. Veronica je bad girl. Zakaj? Kaj je narobe z njo? Z njo je narobe natanko to, kar je narobe z levičarji: ker je levičarka, je namreč že kar vnaprej prepričana, da je revolucija obsojena na neuspeh. Ne moremo zmagati! Plebiscit je zrežiran! In kakšen je njen recept? Tipično levičarski: bojkotirajmo plebiscit! Film ne postavi na ogled le neznosne brutalnosti Pinochetove diktature, ampak tudi mučeniški mazohizem levice – in njeno okorelost. Levičarji, ki angažirajo Renéja, hočejo TV-oglase prepojiti s posnetki Pinochetovih grozodejstev, s parolami o fašizmu, teptanju človekovih pravic, izginulih, mučenju in tako dalje, toda René ve, da revolucije – sprememb, prihodnosti, alternative, novega sveta – ne moreš prodajati z ideologijo in trdokuhanim agitpropom. Če hočeš revolucijo, potem moraš ljudem priti v srca. Tako kot jim v srca pride Coca-Cola. Ali pa Hollywood. Revolucije ne moreš prodajati z dejstvi, dokazi in resnobnostjo, ampak s fantazijami. Ne z resnico, ampak z dramo, simboli, emocijami, asociacijami. Ne s statistikami, ampak z nasmehom. Ne z zastraševanjem, ampak s sanjami. Zakaj bi desnici prepuščal monopol nad sanjami, fantazijami, spektaklom in iluzionizmom? Če hočeš zmagati, moraš povedati zgodbo – in povedati jo moraš bolje kot druga stran. Če hočeš ljudem prodati revolucijo, potem si moraš prisvojiti tehnike popkulture, ki kar kličejo po progresivni, levičarski rabi. Lahko s tem izdaš revolucijo? Ne, izdaš jo, če ne zmagaš, ko bi lahko. Kot bi rekel Stephen Duncombe: To, da imaš prav, ni dovolj – zmagati moraš! Tega levica ne razume. Coca-Cola pač. In tisti, ki prodaja mikrovalovke, tudi.

In res, René – sicer nevsiljivi, rahlo obešenjaški Mad Man – se zelo trudi, da bi levico prepričal, da je treba ljudem revolucijo prodati z oglasi, s kakršnimi Coca-Cola prodaja svoje produkte. Produkte? Je demokracija produkt, sprašujejo zgroženi in užaljeni levičarji, ki vedo, da je demokracija nasprotje diktature, ne vedo pa, zakaj je demokracija ljudem všeč. Kar nas pripelje do ključnega vprašanja tega filma: zakaj je bil Pinochet sploh tako sveto prepričan, da bo zmagal? Še huje: zakaj je opoziciji pustil, da je imela predvolilno kampanjo – in da je svoje predvolilne oglase vrtela na nacionalni TV? In to vsak večer. Po 15 minut. Cel mesec. Ker je imel modre oči, lep nasmeh in kičasto uniformo? Ne. Odgovor na to vprašanje dobimo, ko René sreča neko žensko srednjih let, ki pravi, da bo podprla Pinocheta in diktaturo. Zakaj bo obkrožila SI? Iz preprostega razloga: hči ima službo, sin študira, njej pa tudi ni hudo. Kaj pa Pinochetove kršitve človekovih pravic? To se ji ne zdi prav, toda to povsem očitno ni tisto, kar animira njene fantazije, njene sanje, njene želje.

Ne, cine-veritejski retro pitch, je svarilo levici, da razrednega boja ne moreš dobiti le z naštevanjem kršitev človekovih pravic. Razredni boj potrebuje tudi Hollywood. Ali kot pravi Duncombe: »Realnost potrebuje fantazije, da bi bila željena – tako kot fantazije potrebujejo realnost, da bi lahko vanje verjeli.« Če ljudem ne daš nečesa, v kar lahko verjamejo, potem izgubiš, zato ni čudno, da nekdo opozori, da bodo za zrušitev Pinocheta potrebovali »čudež, Boga, božjo intervencijo.«

Ne pa je tudi svarilo levici, da pri svojih kampanjah ne sme podcenjevati tistih, ki jim gre v diktaturi dobro. Ali bolje rečeno, v svojem boju ne sme podcenjevati tistih, ki jim gre v neoliberalnem kapitalizmu dobro, kajti neoliberalni kapitalizem ohranjajo pri življenju prav tisti, ki jim gre v neoliberalnem kapitalizmu dobro. Ne pozabite namreč, da je general Pinochet v Čile vpeljal natanko neoliberalni kapitalizem, ki je bil neločljiv od diktature.

(Kinodvor)