Razglasitev vojne

za

Reševanje vojaka Adama.

Če ste kdaj videli film Lorenzo’s Oil, ki ga je pred leti posnel George Miller (ja, avtor Pobesnelih Maksov), potem se gotovo spomnite, s kakšno bojno vnemo sta se Nick Nolte in Susan Sarandon lotila reševanja svojega fatalno bolnega sina.

Svoje življenje sta spremenila v vojno proti skrivnostni bolezni. In s tako bojno vnemo se v Razglasitvi vojne reševanja Adama, svojega leto in pol starega sina, lotita Romeo (Jérémie Elkaïm) in Julija (Valérie Donzelli), brezskrbni parček, ki se zapne v disku, le da je film tokrat povsem avtobiografski, saj se je Jérémieju Elkaïmu in Valérie Donzelli res rodil sin z možganskim tumorjem – in njuno življenje se je res prelevilo v vojno proti fatalni bolezni.

Film, posnet v bolnišnici, v kateri je potekalo reševanje malega Gabriela (ki ga film preimenuje v Adama, »prvega« moškega), ne zamudi nobenega detajla njune agonije, nobene njune reakcije, nobene ovire, nobene njune odločitve, nobene negotovosti, nobenega stresa, še več, stalno nam daje vedeti, da je bilo najbolj peklensko prav stalno ponavljanje istih potez, istih korakov, istih besed, istih vprašanj, istih prošenj, iz dneva v dan in iz ure v uro, potemtakem stalno vračanje istega (večno vračanje v bolnišnico, večno bele stene diagnoze, večna antiseptičnost njune tesnobe), ki ga Romeo in Julija prekinjata z izbruhi predapokaliptičnega hedonizma, nabiranjem kondicije in vprašanji, »Hej, kaj če bo desničar«, kot da bi se bala, da bo njuna žrtev zaman, toda iskanje metafor, ki naj bi ponazorile njuno agonično osamljenost (iraška vojna, Vivaldijeve Štiri sezone, impersoniranje Cherbourških dežnikov, prazne ulice, videospotovska nervoza ipd.), ni le tekmovanje z Luhrmannovo verzijo Romea in Julije, ampak namig, kaj bi čakalo Romea in Julijo, če bi tisto navidezno »prekletstvo« svoje ljubezni preživela. Razglasitev vojne ni le resnična zgodba, ampak tudi šekspirjanska resnica ljubezni.

(Kinodvor)