Holy Motors

zelo za

Igraj ali umri!

Leos Carax, francoski pop anarhist in kultni auteur (Boy Meets Girl, Nečista kri), ni filma posnel že vse tja od kontroverzne Pole X, ki je vključevala tudi hardcore felacijo, potemtakem že 13 let. Kar seveda pomeni, da je spet nedolžen. Ker filma ni posnel že 13 let, se spet lahko počuti kot debitant, ki si prvenec v glavi vrti leta in leta, ga premleva, premetava, dopolnjuje, pili, perfekcionira. V svoji glavi ga posname, še preden ga posname.

Zato prvenci izgledajo tako presenetljivo dobro, tako sveže, tako bogato, tako vitalno – kot delo nekoga, ki je odkril film v vsej njegovi bujnosti. In tako izgleda tudi Holy Motors – kot Caraxov prvenec, kot debitantovo bujno odkritje filma, navsezadnje, filmskih referenc, citatov, poklonov in laskanj tu kar mrgoli. Caraxov film ne skriva, da je zlinkan in zlajkan s Kubrickovo Odisejo v vesolju, Franjujevimi Očmi brez obraza, Resnaisovo Hirošimo, ljubeznijo mojo in Wachowskih Matrico, pa z Godardom, Cocteaujem, Buñuelom, Tatijem, Demyjem in Etienne-Julesom Mareyjem, celo s sočasno posnetim Cronenbergovim Kozmopolisom, kajti gospod Oscar (Denis Lavant), ki mu ni zaman ime Oscar, počne to, kar počne finančni guru Eric Packer (Robert Pattinson) – z deluxe limuzino se vozi po metropolisu, od točke do točke, od lokacije do lokacije, le da se potem pred vsako kostumira in maskira ter tam odigra nov lik. V novi situaciji, novem žanru, novem filmu. Med svojo absurdno, elegantno, eksperimentalno, ritualno, očitno ciklično odi-

sejo odigra 11 likov. Od očeta do harmonikarja, od bogataša do starke, od motion-capture dublerja do poklicnega morilca. Včasih sreča kako zvezdo (Kylie Minogue, Eva Mendes). Včasih ga ubijejo, toda ne umre, ker filmski liki nikoli ne umrejo. Vedno ponovno vstanejo. Kdo je gospod Oscar? Človek, ki hoče postati filmski lik? Filmski lik, ki hoče postati človek? Filmski lik, ki hoče ostati filmski lik? Človek, ki ne more več postati filmski lik? Filmski lik, ki ne more več postati človek? Živi pač v času, ko se mora človek obnašati kot filmski lik, da bi izgledal kot človek, in ko se mora filmski lik obnašati kot človek, da bi izgledal kot filmski lik. Gospod Oscar ne potrebuje več identitete (in realnosti), ker igra like, ki ga držijo pri življenju. Igra zato, da bi življenje sploh še izgledalo kot življenje. Živi le za like, ki jih igra. In igra jih tako, kot da identiteta, realnost in svet ne obstajajo več. Le še filmski muzej likov, ki nikoli ne umrejo. Film je pač edina obljuba večnosti, večnega življenja, posmrtnega življenja. Kaj če bo film umrl? Kam bomo šli?

(Kinodvor)