Veliki Gatsby

zadržan

Hip hop kapitalizem.

Baz Luhrmann – Michael Bay romanc – bi celo Tolstojevo Ano Karenino prelevil v Romea in Julijo, zato ne čudi, da je v Romea in Julijo prelevil Fitzgeraldovega Velikega Gatsbyja.

Ko gledate bučne, razkošne, pompozne, šampanjske, orgiastične, nadrealistične zabave, dekadentno razšopirjene, napol cirkuške bakanalije, ki jih je prirejal Jay Gatsby (Leonardo DiCaprio), skrivnostni magnat, imate občutek, da gledate 3D verzijo denarja, ki je letel v divjo, hedonistično orgijo dvajsetih let prejšnjega stoletja, dobo jazza in ekscesa, ki se je končala z velikim pokom in še večjo krizo, toda obe palači, Zahodno in Vzhodno jajce, med katerima leži zaliv, izgledata le kot grandomanski, versajski verziji palač, ki jočeta za družinama Capulet in Montague.

Verono Beach zamenja disneylandski Long Island, Romea ekscentrični Gatsby, Julijo pa Daisy Buchanan (Carey Mulligan), poročena z idiotskim, rasističnim magnatom, ki je prehitel Gatsbyja, medtem ko Nick Carraway (Tobey Maguire), hospitalizirani narator filma, ki postane Gatsbyjev biograf, le nadomešča Christiana (Ewan McGregor), naratorja Luhrmannovega filma Moulin Rouge. Luhrmann emocije spremeni v videospote, subtilnost v ognjemet, raso, spol in razred v anahronizem, dobo jazza v dobo hip hopa, ljudi pa v metafore, zato zgodba o magnatu, ki je zagonil milijone, da bi celemu svetu povedal, da je zaljubljen v Daisy, zveni tako banalno, kot ljubezensko pismo tehnokrata, in zato tudi tragedija, ki je neizo-

gibna, izgleda le kot burleskna zamenjava modnega sloga, kot stilistični prehod iz kolekcije pomlad/poletje v kolekcijo jesen/zima. Luhrmann je le fashionista, ki Fitzgeraldu čestita, ker se strinja z njim, pa četudi je DiCaprio vse, le Gatsby ne – po malem je Romeo, po malem Jack Dawson iz Titanika, po malem Calvin Candie iz Djanga brez okovov in po malem Howard Hughes iz Letalca. Seksa pa je toliko kot v holivudskih filmih iz dvajsetih let.