Hitri in drzni 6

Dirka smrti.

Na slovenskih cestah je zadnje čase veliko mrtvih. Zdaj jih bo še več. V deželo so namreč spet prišli Hitri in drzni. Že šestič, ne zadnjič. Da so Hitri in drzni pri nas zelo popularni (in da so bili vsi po vrsti pri nas orjaški hiti, no, turbohiti), ne preseneča. Slovenija je pač turbo dežela, dežela dirkačev, ki v dirkaških ekshibicijah Hitrih in drznih – Toretta (Vin Diesel), O’Connerja (Paul Walker) in fetišističnih bejb – zlahka prepoznajo svoje lastne ekshibicije.

Recimo: vožnjo v napačno smer. Ali pa: čelno trčenje. Ali pa: bežanja s kraja nesreče. In seveda: divjanja skozi naselja. Charger! Film Hitri in drzni 6 se začne prav z divjanjem skozi naselje – ne v Sloveniji, toda nedaleč stran, na Kanarskih otokih. Diesel in Walker, ki se tam disidentsko skrivata pred ameriškimi oblastmi (»izgubljena generacija«), vsak s svojim bolidom drvita po tesnih cestah in ulicah, kot da tekmujeta, kot da dirkata, toda kot se izkaže, sta hotela le čim prej priti do Walkerjeve bejbe, ki je pravkar rodila – da bi čim prej proslavila novo življenje, sta ogrozila na stotine življenj!

Ko se dirke preselijo na druge konce Evrope, z Moskvo vred (nova stalnica sodobnih die-hard akcijskih filmov), raztreščijo ogromno avtomobilov, ki letijo in rotirajo po zraku, z ljudmi vred, vključijo tudi oklepni dirkalnik v slogu formule 1 in celo tank, no, turbotank, ki – v slogu orožja za množično uničevanje – serijsko gazi, mendra in pešta avtomobile, toda film se obnaša, kot da nihče ne umre (nobene krvi, nobenih trupel), ali bolje rečeno, za kolateralno škodo – za žrtve vseh teh »prometnih nesreč« – se ne meni, kar je kakopak še en moment, v katerem lahko Slovenec prepozna Slovenca. Hollywood dobro imitira Slovenijo. Tu ni pogrebov, tu ni žalovanja, tu ni mrtvih (tudi v Sloveniji gredo mimo, kot da jih ni, vidimo le dirke in razbito pločevino), pa čeravno se praktično vse dirke – zaradi lažjega prikrivanja specialnih efektov, se razume – odvrtijo ponoči, v temi, ko je vse še bolj nevarno, nepredvidljivo. »Hočem le dirkati,« dahne Toretto, ki hoče tudi svobodo. Dirkanje je svoboda. Če pri prakticiranju svoje svobode povzročiš kaos, razdejanje in opustošenje, je to tako logično, kot če Amerika pri prakticiranju svoje svobode povzroči kaos, razdejanje in opustošenje v kakem Afganistanu ali Iraku. V Afganistanu in Iraku je mogoče ameriški tip svobode lažje prakticirati kot v Ameriki, zato se Toretto in njegovi dirkači v Ameriko ne morejo več vrniti – v Ameriki je divjanje z avtomobili prepovedano. Če divjaš, te aretirajo, uklenejo in zaprejo, še preden bi lahko koga zgazil. V Evropi pa je to še mogoče. Tu si lahko še svoboden – tu lahko še divjaš in gaziš druge avtomobile, jasno, pod pogojem, da pri tem do žrtev svojega početja kažeš tak odnos kot ameriška vojska v Afganistanu in Iraku. Film pač sporoča: če je prometna nesreča dovolj huda, jo preživiš! In prometne nesreče tu res izgledajo kot detoniranja v Afganistanu in Iraku. Toretto in njegovi elitni mačisti, ki se tokrat borijo proti nekdanjemu članu britanskih posebnih enot (Luke Evans), vse to preživijo – kot superjunaki v stripih in ekranizacijah teh stripov. A po drugi strani – tudi fante, ki jih pošiljajo v Afganistan in Irak, vedno prepričajo, da so superjunaki. In da ne bo nihče ostal zadaj. Če bodo svojo misijo opravili, se bodo lahko vrnili domov. Kot ameriški vojaki. Samo privežeš se, pa je vse okej.