Hipnotizer

Ko jagenjčki obmolknejo.

Policisti v stockholmski telovadnici najdejo zaklanega profesorja, toda ko pridejo k njemu domov, ugotovijo, da je nekdo poklal tudi njegovo družino. Dobra novica: njegov sin Josef je preživel, kar pomeni, da imajo pričo umora. Slaba novica: sin je v komi, tako da si z njim ne morejo pomagati. Inšpektor (Tobias Zilliacus), ki hoče priti morilcu do dna, se obrne na hipnotizerja (Mikael Persbrandt), ki naj bi se pogovoril z Josefovim nezavednim (in ki je pred leti sklenil, da ne bo več nikogar hipnotiziral), toda skrivnostni morilec je zadnji, ki bi hotel, da ga z gnojnico polije tip, ki ima tudi sam družinske probleme.

To je pač švedska kriminalka – in v švedskih kriminalkah so družinske travme okno v umor. Alexandra Coelho Ahndoril in Alexander Ahndoril – švedski zakonski par, ki kriminalke piše pod umetniškim imenom Lars Kepler – sta rekla, da sta si Hipnotizerja izmislila v svojem stanovanju, toda ko sta ga napisala, ju je bilo tako strah, da sta stanovanje prodala in se raje za vsak primer preselila drugam.

Njuna kriminalka – sicer orjaški globalni bestseller, paša za fane Dekleta z zmajskim tatujem in drugih skandinavskih krimišpehov – bo verjetno prestrašila tako mamice, ki se bojijo, da bi se njihovim otrokom zgodilo kaj hudega, kot mamice, ki se bojijo, da bi njihovi otroci komu storili kaj hudega, toda če bi zakonca Ahndoril hotela, da bo ljudi tako tektonsko prestrašil tudi film, posnet po njuni strašljivki, potem ne bi smela pustiti, da ga posname Lasse Hallström, specialist za soap opere, zadnje čase znan predvsem po ekranizacijah bestsellerjev Nicholasa Sparksa. Lasse, poročen z Leno Olin, ki igra hipnotizerjevo gospo, se je po petindvajsetih letih vrnil domov, na Švedsko, da bi posnel kaj tršega in brutalnejšega, ker mu je Hollywood očitno voljan zaupati le mehke, bolj telenovelistične reči, ki se jih je že nažrl, toda sodeč po filmu bi rekli, da si v Hollywoodu ni želel posneti le Dekleta z zmajskim tatujem, ampak si je skrivaj želel posneti Titanik, ki v Hipnotizerju mutira v avtobus. Lasse, veliki filmski oportunist, ki je pred mnogimi leti režiral doku ABBA: The Movie (njegov najboljši film, če smo že ravno pri tem), skuša zlesti po malem v kožo Davida Fincherja in po malem v kožo Thomasa Harrisa (in njegovega Manhunterja, da ne rečem njegovih Jagenjčkov), obenem pa poskrbi, da je vse sprejemljivo.