Izhod

Pasje popoldne.

Se še spomnite vstajnikov? Če se jih, potem se gotovo spomnite tudi njihovega poziva političnim elitam, naj odstopijo. Niso odstopile. A po drugi strani: le zakaj bi odstopile? Vstajniki so delali v rokavicah. Politične elite pa se ljudi z rokavicami ne bojijo. Toda Izhod, ki ga je posnel Dejan Babošek, avtor številnih videospotov, si rokavice sname. Ali bolje rečeno: Izhod ima izhod. Rešitev. Magični recept gre takole: zavzemi banko, vzemi talce, političnim elitam pa zagrozi – če takoj in nepreklicno ne odstopite, bom pobil vse talce! In pri tem kriči, kot da si zmešan – in kot da resno misliš. Oblast se najbolj boji prav ropa s sporočilom.

Štirje prijatelji, Peter (Aljoša Kovačič), Lara (Katarina Jurkovič), Sara (Gea Erjavec) in Andrej (Simon Pribac), ki to – vstajniško ali teroristično ali mučeniško ali enobejevsko, kakor vam ljubo – operacijo izvršijo, niso del vstajniškega gibanja, daleč od tega, vstajnike in njihove parole vidijo le na TV, toda ko govorijo o gradbenih baronih, ki so vse zagonili in vse nategnili, delavcih, ki ostajajo brez služb in plač, barabah, ki postajajo ministri, pokvarjenih bankirjih, ki vedno odnesejo celo kožo, menedžerjih, ki ožemajo zaposlene, špekulantih, ki živijo na tuj račun, gnili družbi, smradih, krvoželjnih medijih in vsesplošni korupciji, imate občutek, da so si poziv o nepreklicnem odstopu političnih elit oni izmislili, še toliko bolj, ker pripadajo mladi, izgubljeni, odpisani generaciji, ki koketira s kolektivnim eksodusom iz Slovenije.

In res, štirje prijatelji, ki skupaj norijo, plešejo, rejvajo, filozofirajo in vlečejo črtice, hočejo na vsak način pobegniti iz Slovenije, kajti tu, doma, v Sloveniji, jih čaka le, kot pravijo, »isti šit iz leta v leto«. Dovolj imajo te enolične, morilske, depresivne, represivne, regresivne rutine. »Cel dan ti vzame džob. Čakaš na dopust – in ko po desetih dneh lih noter padeš, moraš spet nazaj.« Zato sanjarijo o »dosmrtnem dopustu«, o »plaži, soncu, morju, miru«, o krajih, »kjer je lajf džabe« – o raju, o utopiji. »Odfukat ta lajf in štartat na novo!«

Toda: kako prekiniti s tem življenjem, kako presekati to rutino, kako se izvleči iz tega sranja, kako priti v raj, kako ujeti slovenski sen? Štirje prijatelji so namreč le Slovenci – pasivni, statični, ziheraški, prilagodljivi. Radi bi v raj, a si ne upajo. Hočejo spremembo, a sami ne bi ničesar spremenili. To ni enostavno, ponavljajo. Seveda ni, če nimaš jajc, reče Aleksandar (Dragan Bjelogrlić), Petrov bratranec: Če nimaš jajc, potem ni nič enostavno – če jih imaš, potem je vse enostavno! Jasno, Aleksandar ni Slovenec, ampak Srb – in ne živi v Sloveniji, ampak daleč stran, v raju (»plaža, sonce, morje, mir«). Petru se oglaša le po telefonu – kot duh. Hamlet je potreboval očetovega duha, da ga je opogumil – in da mu je pokazal pot. Clarence (Christian Slater) je v Scottovi tarantinovski Pravi stvari potreboval Elvisovega duha, da ga je opogumil – in da mu je pokazal pot. Slovenci potrebujejo Srba, da jih opogumi – in da jim nariše jajca. Potem je vse enostavno. Če hočeš spremeniti svoje življenje, moraš spremeniti Slovenijo, toda sprememba terja jajca in budžet. Če imaš jajca, lahko zelo hitro zagotoviš tudi budžet – z ropom. Rop? »Itak vzameš le to, kar je tvoje.« Plus obresti. Plus stroški.

»Denar bomo vložili v svoje sanje«, pravijo prijatelji, kar je že kar metafilmska replika. Izhod je namreč gverilski prvenec, investicija v sanje, ki iz malo naredi presenetljivo veliko. Težko boste našli slovenski film, ki bi tako zelo mislil na produkcijske vrednosti – posnet je bil verjetno za drobiž, toda izgleda bolj bogato kot slovenski filmi, posneti za milijon. Tu imate overdose tabloidnega aktivizma in populizma – ne, ta film ni posnet po scenariju, ki je bil napisan pred desetimi leti. Pri večini slovenskih filmov imate natanko ta občutek. Tu imate overdose prepoznavnih obrazov: Dejan Babošek, režiser filma, ki razume, kaj je to selling point (in ki je dovolj pameten, da je supervizijo montaže prepustil Andriji Zafranović, legendi montaže), namesto dobrih igralcev, ki jih nihče ne pozna, vzame slabe igralce, ki jih vsi poznajo – manekenke (Katarina), manekene (Jury Bradač), plesalke (Gea), transvestite (Salome), TV-voditelje (Davor Božič). Pa Bjelogrlića, Mercatorija, Bagarija. In končno, težko boste našli slovenski film, v katerem bi kamera tako dobro vedela, kje mora stati – igralci se vedno znajdejo na lokaciji z atraktivno dodano vrednostjo. In če raj ni dovolj, mu digitalno dodajo nebesa.

Ko se junaki pripravljajo na rop, nam kar sami povejo, katere roparske filme si bodo morali nujno pogledati, Leejevega Insajderja, McTiernanov Umri pokončno in Tarantinove Mestne pse, tako da ni nobenega dvoma, kateri filmi so šli v njihove sanje, toda ven pride Pasje popoldne z moralo Trainspottinga. Če ne pustiš, da te nategujejo, je vse mogoče.