Najboljša ponudba

Glas je past.

Virgil Oldman, ki ga igra Geoffrey Rush, ni ravno Robert Langdon, Indiana Jones umetnostne zgodovine, ampak bolj Melvin Udall, ki ga je v filmu Bolje ne bo nikoli igral Jack Nicholson: zapet, sterilen, orokavičen, fobičen, aroganten, le da ima še manj smisla za humor, toda več smisla za art.

Virgil – po malem Vergil in po malem virgin – je namreč mitteleuropski relikt, lastnik avkcijske hiše in zbiralec umetnosti, ki v svoji tajni, strogo varovani sobi skriva portrete žensk, dragocene originale, nad katerimi se naslaja kot patološki nacistični oficir (Peter O’Toole) v Litvakovi Noči generalov.

Pravih, živih žensk ne potrebuje, saj v primerjavi s temi strašnimi, hipnotičnimi originali izgledajo le kot ponaredki, toda v ponaredkih je vedno nekaj avtentičnega, kar ugotovi, ko mu svoje umetniško bogastvo v oceno ponudi skrivnostna, fantomska, agorafobična, fatalna ženska (Sylvia Hoeks), ki se z njim noče srečati v živo. Sliši le njen glas. In pri glasu je ponaredek težje ločiti od originala. Najboljša ponudba, ki jo je posnel Giuseppe Tornatore, avtor cinefilske klasike Cinema Paradiso (in Malene), je triler, film noir, vendar to izveste šele na koncu, ko se izkaže, da je to tudi hommage Sergiu Leoneju in njegovemu eposu Bilo je nekoč v Ameriki.