Nerodna tajnica

Izgubljene sanje.

Kaj je bil nekoč – recimo leta 1958 – znak modernosti? Kaj je bil tedaj znak, da se je družba dokončno in nepovratno modernizirala? To, da so lahko ženske delale celo kot tajnice!

To je bil evolucijski skok, mentalni skok, znak velikih družbenih sprememb. Ženska je bila lahko tajnica, toda to je bil obenem tudi njen družbeni plafon – višje ni mogla.

Le zakaj bi hotela višje? Lahko je asistirala moškemu – do smrti. Rose Pamphyle (Déborah François), preprosto dekle, ki pride z vasi v mesto, je taka tajnica, le da je nerodna, kar njenega šefa (Romain Duris) spravlja ob živce, dokler ne ugotovi, da tipka neverjetno hitro. In ker tipka zelo hitro, jo začne pošiljati na – nacionalna in internacionalna – tekmovanja v hitrem tipkanju. Ko tipka, je tako ljubka, tako pastelna in tako seksi! To deluje kakopak pigmalionsko, romantično, ker pač vemo, kako se je svet spremenil – danes bi jo šef poslal na rokoborbo v blatu. Ah, tisto so bili res zlati in optimistični časi! Nerodna tajnica je tako retro, da imamo občutek, da njo igra Audrey Hepburn, njega pa Gregory Peck.