Klip

za +

Lajkanje.

Če zna kdo zadnje čase s filmi pritegniti pozornost, potem so to Srbi. Ste videli Srbski film? Pa Življenje in smrt porno bande? Ja, oba sta bila srbska, in ja, oba sta pritegnila pozornost, toda v svojem pritegovanju pozornosti sta šla tako daleč, da sta bila v številnih deželah neprikazljiva, prepovedana.

Tak je tudi Klip, režiserski debi Maje Miloš, v katerem najstniški hormoni tako spontano butajo v hardcore felacije in penetracije, da izgleda kot detabuizirana X-verzija Clarkove Mularije, umazana kot jutro po prebruhani noči. Seks, droge in mobitel se stegujejo proti revoltu, ki pa izgleda le kot jutro po neprespani noči.

Beograjsko blokovsko naselje je tako brezupno, brezihodno, hladno in obskurno, da ima 14-letna Jasna (Isidora Simijonović), ki v njem odrašča, občutek, da je svojo prihodnost že porabila. Oče umira, mati hlipa, denarja ni, Beograd je beton brez srca, družba ne obstaja več. Jasna vse snema, jasno, s telefonom – tudi svoje poze, z masturbacijami in felacijami vred, kar pomeni, da je prihodnost odpisala. Ko ga na stranišču vleče Đoletu (Vukašin Jasnić), ki se ji zdi največji turbo frajer v radiu 300 metrov, tega itak ne počne zato, ker bi v tem uživala, ampak zato, ker hoče biti sprejeta, ker hoče biti lajkana, ker hoče biti šerana, ker noče ostati zadaj, v divjini brez frendov, pa četudi trajanje njene sprejemljivosti ni daljše od trajanja felacije, ki jo poplakne z džinom in ekstazijem. Njen tip je le arogantni, dementni, brezvezni porno mačist – če bi bila starejša, bi bil njen zvodnik, magari na stranišču metrojske postaje Zoo. Šolsko stranišče je pač že od nekdaj – in to je treba priznati – hormonsko svetišče, v katerem se nedolžnost izgublja ali pa ohranja, toda v Klipu je po malem soba z razgledom, po malem zelena soba in po malem soba za paniko, pač edini prostor, v katerem imajo najstnice – spletne Lolite – občutek, da so uspešne in priljubljene in sprejemljive in konkurenčne in enakovredne in enakopravne in strašne in karizmatične in šokantne. Klip je film o odraščanju, le da je bolj umazan, bolj grob in ekstremnejši od filmov o odraščanju, ki ste jih vajeni (Gremo mi po svoje), ker je odraščanje vmes postalo umazano, grobo in stresno. Prej ko izgubiš nedolžnost, prej si konkurenčen. Prej ko si konkurenčen, prej se lahko pornificiraš – v vseh smislih tega izraza. Klip se dogaja v svetu, v katerem je samospoštovanje odvisno od števila neznancev, ki te lajkajo, in od števila prijateljev, ki jih nisi še nikoli srečal. V tem odraščanju je toliko glamurja kot v onem škotskem stranišču. Ko gledate najstnike, ki so drug drugemu le še 30-sekundni klipi, imate občutek, da hoče Maja Miloš reči: A kdo v vsem tem – v tej avtomatizaciji lajkov, tem digitalnem libidu in tej zvestobi mazohizmu – sploh še uživa?

(Kinodvor)