Tabu

zelo za

Izgubljeni raj.

Ime ji je Aurora (Laura Soveral). Aurora je Portugalka. Že v letih. Loteva se je demenca, pa tudi paranoja. Zdravje ji peša. Počasi odmira, odpada, razpada, propada. Toda še vedno hazardira. Kompulzivno. To ji je v krvi in karakterju. In ker izgublja moč in prisebnost, potrebuje pomoč.

Malce ji pomaga temnopolta služkinja, malce soseda. Aurora ni več gospodarica svoje usode.

Portugalski Tabu, ki ga je posnel Miguel Gomes, nekdanji filmski kritik, je navidez film o staranju, presihanju identitete in spominih, toda ko gledate Auroro, si rečete: mar ne spominja na Portugalsko? In res, Aurora je alegorija Portugalske, nekoč mogočne kolonialistične dežele, ki je hazardirala in izgubila moč, tako da zdaj potrebuje pomoč. Da je Aurora res personifikacija Portugalske, potrdi nadaljevanje filma, ko nas povsem nevsiljivi flashback iz tega »izgubljenega raja« premakne v »raj«, nekam v Afriko (Mozambik?), pod goro Tabu, v nekdanjo portugalsko kolonijo, v čas, ko je bila Aurora (Ana Moreira) mlada, lepa, srečna, bogata, hemingwaysko pustolovska, noseča in poročena s premožnim kolonistom, lastnikom plantaže čaja, a noro zaljubljena v Italijana, rockerja Gianluco (Carloto Cotta). Ja, zgodi se ji Moja Afrika. Ja, pa zgodi se ji tudi Sneg na Kilimandžaru. In ja, zgodi se ji Tabu, ki ga je v Polineziji pred mnogimi leti posnel veliki Murnau. Ko se začne sama upirati patriarhatu (in ko cover štigla Be My Baby pomežikne njeni girl power), se začnejo tudi sužnji upirati svojim kolonialnim gospodarjem. Vsakdo ima svoj razlog, kot bi rekel Jean Renoir, ki mežika melanholičnemu sarkazmu Tabuja. Toda ves flashback – ves stilizirani popis tega »raja« – je nem, brez dialogov. Slišimo le to, kar ostareli Gianluca ob skodelici kave pripoveduje Aurorini sosedi, vidimo pa to, kar si Aurorina soseda predstavlja. Kar je namig, da ni nujno, da se je to res tako zgodilo – in da je bil raj morda izgubljen že v samem raju. Zgodovina je spomine spremenila v krokodile, ki jih Aurorina soseda zdaj prevaja nazaj v spomine, toda zgodovina je Portugalsko in njeno Auroro vrgla krokodilom. Tabu je črno-bel, toda tako dober, da imate ves čas občutek, da je barven.

(Kinodvor)