Moje življenje z Liberacejem

za +

Parodija slave.

Kar nastane v Las Vegasu, ostane v Las Vegasu. Liberace je nastal v Las Vegasu. Bil je lasvegaški produkt, lasvegaški projekt, lasvegaški fenomen. Toda ni ostal v Las Vegasu, pa četudi je bil vse življenje baziran v Las Vegasu – Amerika ga je posvojila. Lahko bi rekli tudi nasprotno: Liberace je posvojil Ameriko. Prelevil jo je v svojega fana.

Liberace ni bil le virtuozni pianist in showman, ampak je veljal za največjega showmana. Publiko je dobesedno hipnotiziral – s svojimi ekstravagantnimi kostumi, s svojo flambojantnostjo, s svojo entuziastično ekscesnostjo, s svojimi bleščicami in lasuljami, s svojim zlatim nakitom, s svojim kremastim glamurjem, s svojim mešanjem klasike in popa. Dolgčas je vedno izpustil. Tudi ko je igral Chopina. Bil je razprodan. Vsakdo je hotel del njega. Vsakdo bi bil njegov delničar. Danes vse prodajajo s seksom – nekoč so vse prodajali z Liberacejem. Nihče ni znal Ameriki tako dobro prodati Amerike. Bil je pretiran – in v tej kičasti pretiranosti je užival. Vsakič, ko je kdo bril norca iz njega, je sam odjokal do banke. Kmalu zatem je banko kupil. In če bi rekli, da je bil slaven ali pa megaslaven, bi rekli premalo – Liberace je izgledal tako, kot da si je slavo izmislil. Hotel je, da se ga vidi.

Eden izmed njegovih prvih trikov je bil, da je na koncertu namesto črnega smokinga, ki so ga do tedaj nosili pianisti, oblekel beli smoking. Jasno, potem je ta beli smoking mutiral v serijo rokokojskih kostumov. »In zdaj me vidite,« dahne v Mojem življenju z Liberacejem, v katerem ga igra Michael Douglas. »Bil sem prvi televizijski matinejski idol, bil sem prvi, ki je na TV pogledal direktno v kamero, bil sem prvi, ki je na klavir postavil kandelaber,« pripoveduje Scottu Thorsonu (Matt Damon), svojemu novemu asistentu, tajniku, šoferju, telesnemu stražarju, spremljevalcu in ljubimcu, zmedenemu biseksualcu, ki v Liberacejev rajski džakuzi pade naravnost s kmetije. Scott je Adonis, ki ga Liberace – vdani katolik, božji talent, patološki narcis, brezosebno karizmatičen, pod lasuljo plešast, Zadnji škotski kralj, Howard Hughes iz filma Melvin in Howard – celo uradno posvoji. Pred posvojitvijo pa ga pošlje skozi ringelšpil pomlajevalnih tehnik, plastičnih operacij, silikona, implantov, presaditev, diete in prenove – da bi mu bil bolj podoben, da bi bila torej družina (oče in sin, brata, ljubimca). Toda Scott, prenaiven, da bi bil parazit, zlagoma ugotovi, da je slava manipulacija, sla po podrejanju, oblika kontrole, nemogoči sen. Liberace je svojo slavo nosil kot kostum – in nanjo je igral s tako lahkoto kot na klavir. Toda ko ga gledate, se vprašate: kako to, da ga je publika tako ljubila? Kako to, da je ni motila njegova homoseksualnost? Ali bolje rečeno: kako to, da ni verjela, da je gej? Je v njem videla to, kar vernice vidijo v duhovniku – moškega, ki se je odpovedal ženskam, da bi se lahko v celoti posvečal svoji publiki, svoji vernici? Ali pa se je le bala priznati, da tako uživa v gejevskem šovu, gejevski ikonografiji, gejevskem blišču, gejevskem popu? »Ljudje vidijo le to, kar hočejo videti,« dahne Liberace, ki je živel tako, kot da mu je slava usojena – in izgledal kot parodija slave.

(Kinodvor)