Dvojina

Izlet.

Dvojina je film o dveh puncah, ki obtičita v Ljubljani. Ena je Danka, druga Slovenka. Eni je ime Iben (Mia Jexen), drugi Nina (Nina Rakovec). Iben pripotuje v Ljubljano, Nina hoče iz Ljubljane odpotovati. Potovanje Danke se končuje, pot Slovenke se začenja. Obe imata strašni skrivnosti.

To je pač film Nejca Gazvode, pri katerem imajo ženske vedno strašne skrivnosti. Spomnite se le Izleta, njegovega prvenca. In Gazvoda med to potovanje, ki je končano, in to pot, ki se začenja, postavi svoji junakinji, ki se zagledata na Brniku – nehote, spontano in nenačrtovano. Toda njuna pogleda se tako fatalno zlepita in spneta, da bi bil lahko štikel, ki ju intonira, naslovljen tudi Can’t Take My Eyes Off You.

Nina, ki se svojega pogleda oklene tako, kot da je zadnji, postane Dankina šoferka, taksistka, vodička, toda le za kratek čas – potem ju prevzame noč, ki razume vse jezike, slovensko, dansko in angleško, noč, v kateri se osvajata, plašno in negotovo, noč, v kateri jima tudi tišine lepo pristojijo, noč, v kateri se skušata odcepiti od tega, kar od njiju pričakujejo fantje (in starši in Ljubljana, v kateri vsi poznajo vse, le sebe ne), noč, ki ju poziva k razglasitvi spolne, socialne in politične neodvisnosti. Kar je itak ista stvar. To ni le kak poletni flirt, to ni le njun Pred zoro – to je njuna transformativna zora. Ko pride jutro, se mora namreč Nina odločiti – se bo zaposlila v banki ali pa bo odpotovala? Bo v banki srečna? Ne. Bo srečna, če odpotuje? Morda ne bo, toda vsaj sama si bo izbrala, kje bo nesrečna. Danka je morda le privid, nočni privid, le fantom, le nekaj, kar ostaja – tako kot ime Iben – v vseh sklonih isto, toda fantom, ki te odpelje iz Ljubljane, je boljši in bolj seksi od vlaka (ali pa letala), ki je obtičal v Ljubljani. Obe – Iben in Nina – sta tujki v Ljubljani, ki je Dvojina – film o izgubljeni generaciji, brezposelnosti in brezperspektivnosti novih generacij, dolgočasnosti »priložnosti«, begu možganov, materah, ki prepozno zapustijo svoje može, hčerkah, ki nočejo biti kot svoje matere, in vseh sklonih dvojine – ne prikazuje kot »najlepšega mesta na svetu« ali pa turističnega eldorada, ampak kot popolno vukojebino, v kateri je vedno bolje, da zamudiš službo kot pa let. Dvojina je signal, da je kriza Slovenijo res spremenila na slabše in da je spremenila tudi slovensko percepcijo Slovenije, ki je atraktivna in seksi le še za turiste, za same Slovence pa ne. Na vprašanje, kako lahko sploh še kdo vzdrži v Sloveniji, lahko odgovorite le z vprašanjem: zakaj slovenski filmi mislijo, da se morajo dogajati v Sloveniji? Zakaj ne krenejo na trip? Zakaj ne odpotujejo? Ljudje so šli vedno za filmi, ne.