Adria Blues

Čas se je ustavil.

Nekje v scenariju tega filma morda celo je film, toda v tem, kar vidite, ga ni. Začne se z velikim planom računalnika, nadaljuje pa ob morju, kjer ni niti enega samega Primorca. Vsi govorijo ljubljansko. Kakšno naključje! So se pa res našli!

Spomnim se slovenskega filma, v katerem se je računalnik prerival s primorskim krajem, v katerem so vsi govorili ljubljansko – Poletje v školjki. Posnet je bil v osemdesetih, ko je Miroslav Mandić, tedaj fant iz Sarajeva, posnel film Življenje delavca, ki je še vedno neke vrste yu-klasika. Potem Mandić igranega filma ni več posnel. Do zdaj. In dobro se je asimiliral.

To, da kot režiser, ki je posnel Življenje delavca, štepal TV-serijo Top lista nadrealista in doživel vojno, posnameš slovenski film, ki tudi res izgleda kot slovenski film (film le za tiste, ki so slovenskih filmov vajeni), bi bil morda dosežek, če bi šlo za parodijo, tako pa to ni le naivno, ampak že kar napaka. A po drugi strani: četudi bi Mandić sklenil, da bo zavestno parodiral slovenski film, ne bi mogel tako dobro ujeti tiste značilne zaležane inertnosti slovenskih filmov – oh, in slovenskih igralcev, ki scenarij berejo tako avtopilotsko, kot da je telefonski imenik. In ujame jo – skoraj brezhibno. Ker pa že takoj na začetku filma ugotovite, da se Sonja (Mojca Funkl), alias »Linda Love«, ena izmed junakinj, preživlja s telefonskim seksom, in da je poročena s Tonijem Griffom (Senad Bašić), legendarnim yu-rockerjem, ki je zaradi vojne nehal peti, tako da zdaj namesto kitare igra tetris (miks Mandića in Johnnyja Štulića), in ker se potem film prelevi v mozaično prepletanje in zapletanje navidez nepovezanih junakov (žena, ki jo mož vara, mož, ki odkrije »objem drevesa«, njegova ljubica iz Ženeve, receptor obmorskega hotela, zadolženi prodajalec masažnih stolov, gangster, ki zahteva Riffov comeback), je še huje, ker je Mandić očitno meril tako visoko kot Robert Altman s Kratkimi zgodbami ali pa Paul Thomas Anderson z Magnolijo. Tako kot je Mandić preponosen na tetris kot metaforo Tonijeve inertnosti in zaležanosti (stalno jo ponavlja), je preponosen tudi na Tonijevo stalno »šokiranost« ob ženinem telefonskem seksu – kot da sta se ravnokar spoznala, pa mu je ta svoj biografski detajl zamolčala. Hej, poročena sta! Poznata se! Slovenski film je bil vedno kralj takih nelogičnosti in takih metafor. Mandič je tako padel v slovenski film, da se mu zdi celo bolečina tega, ki je šel skozi vojno, primerljiva z bolečino Slovenke, ki jo je prevaral mož – ali pa bolečino Slovenca, ki prodaja masažne stole. Bolečina, ki je šla v ta film, je potrebovala slovensko preobleko, da bi bila sploh znosna. Nekje v tem filmu je vendarle film. In Mandić ga lahko zdaj, ko je iz sebe izpljunil to breme, tega patetičnega, inertnega, zaležanega Tonija Riffa (za katerega vsi v filmu hočejo, da se vrne), končno posname. Čas se ni ustavil. Let’s Twist Again!