V hiši

zadržan

Neznosna vodljivost srednjega razreda.

Poletje je mimo. Gospod Germain (Fabrice Luchini), profesor književnosti na neki francoski gimnaziji, je ravno preštudiral Schopenhauerja, zato še toliko bolj skeptično zre v novo šolsko leto. Prvi eseji, ki jih spišejo njegovi dijaki, ga le še dodatno potrejo. In verjetno bi ga ubili, če med njimi ne bi bilo eseja, ki ga je napisal Claude (Ernst Umhauer). To je talent, si misli Germain, ki začne Clauda trepljati, zalagati s knjigami in vzpodbujati, naj nadaljuje.

In res, Claude nadaljuje – Germainu in njegovi ženi (Kristin Scott Thomas), galeristki, tako rekoč feljtonsko dostavlja nove in nove eseje, nove in nove zgodbe, ki pa so dejansko ena zgodba: zgodba o tem, kako je dolgo opazoval hišo dobro situirane, poštirkane, snobovske, buržoazne družine Artole, kako ga je začela vzburjati zdolgočasena, nepotešena gospa Artole (Emmanuelle Seigner), kako se je pod pretvezo pridnega dijaka, ki bo pri matematiki pomagal njihovemu sinu, zrinil v dom te družine, kako je začel potem z vsemi družinskimi člani manipulirati, kako jih je začel nadzorovati in kako je začel gospo Artole vleči k sebi.

Germain in njegova žena, ki sproti, tako rekoč v realnem času vidita, kaj počne in kam vse to pelje, imata sicer pomisleke, toda obenem hočeta videti, kaj se bo zgodilo naslednji dan, v novem nadaljevanju. Lahko bi ga ustavila, pa ga ne. Toda z vsakim nadaljevanjem se njegova moč okrepi. Z vsakim nadaljevanjem ga je več. Z vsakim nadaljevanjem je bolj hipnotičen. Claude ju navleče. Navije si ju okrog prsta. Claude je Tartuffe digitalne dobe – Tartuffe, ki pokaže, kako vodljiv je srednji razred. Še več, Claude je populist, ki lahko s srednjim razredom počne, kar hoče. Srednji razred –ta pasivni, inertni, mrtvi bazen frustracij, spodletelosti in nedojebanosti, ki ima za Dogodek že strupeno voajersko spisje 16-letnega blondinca iz zadnje klopi – mu slepo sledi. Zakonca Germain se sprašujeta: ali Claude to, o čemer piše, tudi res počne, ali pa si vse skupaj izmišljuje? Kot da je to važno. To je tako, kot bi rekli: ali je Hitler mislil resno? Ali pa kot bi rekli: je to, o čemer je govoril, res počel, ali si je to le izmišljal? Kajti vprašanje, kdaj je Hitler začel tudi zares početi to, o čemer je govoril, dobi vedno isti odgovor: Hitler je že od začetka počel to, o čemer je govoril! In tega, o čemer je govoril, ne bi mogel početi, če srednji razred ne bi bil tako vodljiv in če mu ne bi tako slepo sledil. Tega, o čemer je govoril, ne bi mogel početi, če srednji razred ne bi hotel slišati – in videti – nadaljevanja. Lahko bi ga ustavili, pa ga niso. Hoteli so videti, kaj se bo zgodilo v naslednji epizodi. Hoteli so, da gre še globlje – in da razvije svoj talent. Bi Claude počel to, kar počne, če ne bi imel publike, če ga ta publika – pač profesor Germain in njegova žena – ne bi vzpodbujala, če publika ne bi zahtevala novih in novih nadaljevanj in če pri publiki ne bi ustvaril vtisa, da so oni »drugi« – družina Artole – le nekaj irealnega, imaginarnega, tako rekoč nečloveškega? Bi lahko šel tako daleč brez publike? Bi lahko pošast postal tudi brez publike? Je bil pošast že prej, pa ga je publika naredila le še bolj kreativnega? Bi brez publike sploh obstajal? Vidite.

(Kinodvor)