Damir Avdić: »Povsod najdeš dobre ljudi in budale«

Tudi najboljša ideja, ko postane ideologija, nazadnje povozi tistega, ki nekritično verjame vanjo.

Damir Avdić (1964), alias Bosanski psiho in Diplomatz, je v rodni Tuzli deloval v bendu Rupa u zidu, z njim izdal pet albumov, v zadnjih desetih letih pa tudi štiri samostojne albume (Od trnja i žaoka, Mrtvi su mrtvi, Život je raj, Mein Kapital), tri romane (Enter džehenem, Tiket za revoluciju, Na krvi ćuprija) in pesniško zbirko Kuda sestro. Leta 2007 je napisal glasbo za predstavo Branka Šimića Einkindunserezeit in jo sam izvajal. Po romanu Na krvi ćuprija je napisal monodramo Most na krvi (Glej), leta 2011 glasbo za dokumentarni film Totalni gambit, leta 2012 za igrani film Arheo v režiji Jana Cvitkoviča. Istega leta je s svojo glasbo sodeloval v predstavi Svinje (Glej) v režiji Renate Vidič.

Avdić je eden izmed najzanimivejših pesnikov in glasbenikov Balkana. Na odru deluje z gibsonovko in marshallom kot živi norec v interpretaciji svoje težke, krvave in včasih neprijetne pesmi. Že naslovi njegovih pesmi so zgovorni: Bratstvo i jedinstvo, Brate, Diplomatz, 2012, Mrtvi su mrtvi, Život je raj.

Z njim smo se pogovarjali o njegovi poti ustvarjalca in človeka, o kapitalizmu, o kritičnih intelektualcih in o petem albumu Human Reich, ki bo izšel te dni, predstavil pa ga bo to soboto na koncertu v Kinu Šiška, kjer bo tudi slovenska premiera dokumentarca o njem Pravi človek za kapitalizem režiserja Dušana Moravca. Avdić od leta 2009 živi v Sloveniji.

Četudi so pomemben del vašega opusa intimne refleksije o človeški naravi, ste v širših umetniških krogih znani predvsem kot opisovalec družbenih anahronizmov sedanjega sveta, zlasti Balkana. Zdi se, da se vse več ljudi, če sklepamo tudi po obisku na koncertih, identificira z ostrimi stališči, ki jih razodevate v pesmih in romanih.

Ne vem, koliko se identificirajo, toda zaznavam vse več pozitivnih odzivov. Res je tudi, da je danes na koncertih več ljudi, toda še vedno je tako, da nekje igram za petsto ljudi in morda že naslednjega dne za dvajset ljudi. Sam pa izžarevam na vsakem koncertu isto energijo in občutja.

Vaša umetniška pozicija je zanimiva v vsebinskem smislu. Ste v vlogi individualista, ki dela vse, da bi razkrinkal ideologije, ki so pretresle in še tresejo družbe v državah, nastalih na ozemlju nekdanje Jugoslavije (nacionalizmi, desni in levi radikalizem, pa tudi jugonostalgija), saj – kot pojete v pesmi Bratstvo i jedinstvo – »je vreme da se upoznamo takvi kakvi stvarno jesmo« (čas je, da se spoznamo takšni, kakršni resnično smo).

Drži. Toda nisem se uprl ideologijam, preprosto sem jih pustil za sabo. Tudi najboljša ideja, če postane ideologija, na koncu povozi tistega, ki nekritično verjame vanjo. Vodijo me občutki in ljubezen do ustvarjanja. Enostavno izražam to, kar mislim, opisujem svet, kakor ga vidim. Nikomur ne vsiljujem svojega stališča. Povem pa ga. Tudi meni ni mogoče ničesar vsiliti.

Kapitalizem ali neoliberalizem boli k…, kaj bomo naredili, saj reciklira vse, kar storimo.

Blizu pa vam je – tako sklepam po knjigi Tiket za revoluciju – Slavoj Žižek, ki je znan kritik ideologij, tudi kapitalistične, za kar je celo dobro plačan.

Vem, da me doživljajo kot kritika, ampak nisem kritik, kakor rečeno, povem, kar mislim, in opisujem, kar vidim. Lahko je slišati kot kritika. V romanu Tiket za revoluciju pa omenjam Žižka, vendar iz zornega kota enega izmed protagonistov romana.

Niste niti liberalec, niti anarhist, niti marksist …

… ne kritiziram pa marksistov. A zdi se mi, da je nenadoma, kot strela z jasnega, Marx v nekaterih krogih postal tisti, ki naj bi imel (spet) vse odgovore na ključna svetovna vprašanja. Toda Marx si v času, ko je pisal, ni mogel zamišljati današnjega dne. Sam mislim, da je treba današnje težave reševati z orodji, ki jih Marx pravzaprav ni poznal. V današnjem času neoliberalizma mi ni jasno, kako bi se proti profitu bojevali z nekdanjimi metodami. Ta sistem, ki temelji le na profitu, lahko, če se mu splača, proda posameznika in celo kritiko samega sebe, in bo to storil brez pomislekov. Tudi Žižka proda; ta sicer kritizira sistem, a se hkrati dobro prodaja. Krog, ki ga, bojim se, ni mogoče prekiniti.

Ampak Žižkova misel se dobro prodaja, hkrati pa je kot nekakšen virus, ki od znotraj razjeda sistem.

Morda. Sem realni utopist. Verjamem v utopijo, da lahko vsi ljudje živijo človeka vredno življenje, a se bojim, da se to ne more uresničiti. Ne prepričujem drugih, da imam prav, hodim pa po svoji poti.

Kam se torej uvrščate glede na politično usmeritev?

Z dušo sem na levi strani. Zanima me dogajanje na levici, desnica me sploh ne zanima. Z njo se ne ukvarjam. Sem pa zaskrbljen, kajti v času, ko svet poka po šivih, se na levici dogajajo nerazumni procesi. V resnici je to kapitalistična levica. Pa ni takšna po svoji krivdi, ampak se v tem hudo izkoriščevalskem svetu preprosto ne znajde.

Toda pesniki in drugi umetniki imajo v procesih ozaveščanja ljudi o naravi kapitalizma pomembno vlogo, saj se jih lahko dotaknejo na subtilnejših ravneh.

So glasbeniki, ki lahko pritegnejo velike množice. Vendar pravi umetniki niso želeli biti duhovni vodje, morda je kateri to postal kasneje in nehote. Ko namreč kdo sam zase ugotovi, da je car, ki ima vse odgovore na vprašanja, se mu hitro zalomi.

Režiser Dušan Moravec je napravil dokumentarec o vas Pravi človek za kapitalizem. Tudi sami pravite, da niste vseveden car, kaj šele pravi človek za kapitalizem.

Naslov je vzel iz moje pesmi Ja anarhista. Všeč mu je bil ta verz, vendar niti sam ne vem, kakšen naj bi bil pravi človek za kapitalizem. Sicer pa niti sistem ne ve, kakšen naj bi bil pravi človek zanj. Prijateljica mi je omenila tezo sociologa Zygmunta Baumana, ki se je spraševal, kdo je največji sovražnik kapitalizma. Po štiristo straneh knjige je ugotovil, da so to reveži in lenobe. Prvi nimajo denarja in zato ne morejo trošiti, leni ljudje pa so sovražniki, ker ne delajo, ne ustvarjajo profita in ne trošijo. Ne vem, ali je Bauman o teh dveh kategorijah ljudi govoril cinično ali je mislil resno, vendar je, logično, našel sovražnike v ljudeh, ki ne ustvarjajo profita. Ker kapitalizem ali neoliberalizem boli k…, kaj bomo naredili, saj reciklira vse, kar storimo. Tudi revež ali lenuh mora jesti in prisiljen se je nekako vključiti v ta profitarski sistem. Nihče ni izvzet iz tega sistema. Res pa je, da ga niti sam ne bi rušil, če ne bi vedel, kaj storiti drugače.

Vaš novi album Human Reich, ki ga boste predstavili v Kinu Šiška, je prav tako povezan z aktualnimi družbenimi vprašanji.

Nekatere izmed pesmi, ki so na novem albumu, so nastale celo pred albumom Mein Kapital. Album torej ni zastavljen konceptualno, tako kot pričakujete glede na svoje vprašanje, čeprav se bo morda poslušalcem zdelo, da je takšen. Na njem so pesmi, ki jih zdaj največ preigravam doma in na koncertih. Nekatere s tega albuma že igram v živo.

Še vedno pa nastopate sami, brez benda. Gre za statement?

Ne, šlo je za splet okoliščin. Imel sem bend Rupa u zidu. Ko sem nehal igrati v njem, sem naprej igral kar sam. Imel sem dosti pesmi in razmišljal sem o novem bendu, vendar se mi ni dalo iskati članov. Razmišljal sem celo, da bi za glasbeno podlago imel elektroniko. Pa je nenadoma prišlo vabilo za nastop. In odigral sem sam ter se dobro počutil. Ne gre torej za statement, da bi bil sam proti vsem, ali kaj podobnega.

Bi lahko na kratko opredelili tiste, ki so najbolj vplivali na vašo umetniško pot?

Za tekste se lahko zahvalim številnim pisateljem, katerih dela sem požiral. Glasbeno pa sem zajemal iz najobskurnejših hardrockovskih riffov, ki so jih uporabljali denimo v skupini Black Sabbath, ali iz pesmi Alexa Harveyja St. Anthony. Ko sem prihajal v puberteto, se je pojavil punk. Pred tem sem že poslušal hard rock bende. In oboje je vplivalo name. Riffi hard rocka so vlekli proti metalu, drugo pa k alternativni sceni. Precej pester diapazon vplivov sem imel. Problem, ki sem ga imel denimo s punkom, ki mi je bil sicer všeč, ker so bila besedila drugačna kot pri hard rocku, pa je bil kontekst, v katerem je nastal. The Clash so namreč nastali v času Rdečih brigad, IRE itd. Informacije o teh fenomenih sem dobesedno požiral, saj je bilo za njimi revolucionarno vrenje. V nekem trenutku, star sem bil šestnajst ali sedemnajst let, se mi je zdelo čudno, da so te Rdeče brigade in rafovci hoteli zrušiti državo in uvesti socializem. In to je bilo v času, ko je vse, kar smo želeli, prihajalo iz Trsta ali iz Nemčije. V Trst smo hodili po kavbojke, iz Nemčije pa smo dobivali plošče. Oni pa bi to zrušili in vzpostavili socializem. Spomnim se, da sem v tistem času prebral intervju z britanskim glasbenikom Joem Strummerjem, ki je dejal, da rad provocira in živcira buržuje po Londonu tako, da nosi majico z Leninovo podobo. V moji osnovni šoli so bili na zidu Lenin in Tito, Marx in Engels. In sem se spraševal, koga bi jaz provociral z Leninovo sliko na majici. Bil sem pač mulec. Danes seveda vem, da smo vsi imeli romantične poglede. Oni na naš sistem, mi na njihovega.

Če s svojim imenom podpreš politiko, ki za sabo pušča krvavo sled, ne moreš pričakovati, da te bodo ljudje ločevali od tvojega dela.

Zanimivo se mi zdi, da na zadnjem albumu ne tematizirate toliko velikih zgodb in ideologij, ampak se bolj ukvarjate s človeško naravo. Fadil na primer zveni kot roman o neuspehu anarholiberalcev.

Da, to drži. Na njem je tudi pesem Muharem, ki je v bistvu prvi del monodrame Most na krvi, ki sem jo imel v Gleju. Fadil pa je dejansko pesem zgodba. Bila bi klasična zgodba, če ne bi bilo kitare in če ne bi govoril tako, kot sem. Like – tako delam tudi v knjigah – sicer ustvarjam iz različnih oseb, ki jih poznam, nekaj pa je mojih značilnosti. Tako se igram, da je tudi meni zanimivo. Na zadnjem albumu so takšne kar tri pesmi: Izeta, Muharem in Fadil. Album je v ravnovesju med intimnimi in občimi fenomeni. Moj prvi album Od trnja i žaoka je bil podoben. Na njem je bilo ravnotežje med intimnim, ljubezenskim in nekim bolj političnim sentimentom.

V pesmi Human rights pojete o usodi pregnancev. Je to avtobiografska pesem?

Ne, iz Bosne nisem odšel med vojno, ampak po njej. Takoj po vojni, avgusta 1996, sem z bendom Rupa u zidu igral v Spodnjem Hotiču pri Litiji na festivalu Zgaga. Dogajanje je bilo nabito s pozitivno energijo, saj je bilo končno konec vojne. Najprej smo se dogovarjali, da bi z bendom nadaljevali tam, kjer smo končali pred vojno, a smo ugotovili, da se svet ni ustavil, ampak je odšel naprej. Odšel sem v ZDA, kjer sem srečal veliko emigrantov in beguncev. V njih sem zaznal bolečino, pa tudi zablode, kajti v pogovorih z njimi sem dobil občutek, da domovino še zmeraj vidijo takšno, kakršna je bila, ko so odšli. V resnici pa se je vse spremenilo. Sicer pesem Human rights govori tudi o tem, da v dežele tretjega sveta Zahod prinaša demokracijo z bombniki in raketnimi izstrelki. Pa se ne prime. Drugi del te pesmi govori o usodi emigrantov v novem svetu, ko ne vedo, kje so in kaj so. Le sanjajo o domu.

Med vojno ste bili v Tuzli. Kaj se je pravzaprav takrat dogajalo v Bosni na kulturnem področju?

Bilo je veliko gledaliških alternativnih skupin, ki so uprizarjale predstave na ulicah, na parkiriščih, bili so koncerti, ki so jih omogočali agregati, saj elektrike pogosto ni bilo. Ko nimaš možnosti, si si jih prisiljen ustvariti. Zdaj pa je drugače. Imaš vse možnosti, a ljudje pasivno opazujejo, kaj se dogaja. Pred zaslonom si in gledaš, kam boš kliknil, in ta klik postaja tvoje življenje, kjer se ti zdi, da nekaj delaš, v resnici pa ne delaš nič. Mislim na umetniško ustvarjalnost. Dokler ne narediš nečesa v živo, ti ne pomaga tisoč klikov, da bi spoznal svojo ustvarjalno potenco. Danes slišimo, da ljudje zelo malo berejo. Zanimivo, kajti neverjetno je, koliko so brali ljudje med vojno. Množično so brali. Tudi tisti, ki prej niso vzeli knjige v roke. Kdor ni imel denarja za nakup knjige, jih je menjal s tistimi, ki so prodajali. To je morda zdaj videti zelo romantično, vendar vojna ni takšna. Skušam le povedati, da človek, ko se znajde v specifični situaciji, naredi tisto, kar mora.

Tri leta ste bili v ZDA. Do leta 2000?

Da. Bil sem prodajalec, natakar in še marsikaj. Ni pa se mi uspelo vključiti v noben tamkajšnji bend, čeprav sem se odzival na oglase. Sicer pa mi je Amerika ostala v lepem spominu. Ne sistem, ampak ljudje, ki sem jih spoznal. Povsod najdeš dobre ljudi in budale. O življenju v ZDA bom zagotovo še pisal.

Vrnili ste se domov?

Brat, ki je bil tudi v našem bendu, je ostal tam. Spet smo začeli delati s skupino Rupa u zidu. Prej sem bil samo pevec, ko sem se vrnil, sem začel v bendu igrati še kitaro. Delal sem tudi na televiziji na področju alternativne kulture. Leta 2004 sem končno izdal prvi samostojni album Od trnja i žaoka, kmalu za tem pa tudi album Mrtvi su mrtvi. Oba sem posnel v Bosni. Tretji album Život je raj pa je nastal že, ko sem prišel v Slovenijo.

Kakšne so danes razmere v BiH, kar zadeva kulturo?

Če so razmere v materialnem smislu za kulturo slabe v Sloveniji, si lahko mislite, kako je v Bosni. Tam so zaprli celo nekatere muzeje.

Tudi umetniki so se pred vojno v BiH in med njo razšli in se zapisali nacionalizmu. Pred vojno so bili v Sarajevu Emir Kusturica, Nele Karajlić iz Zabranjenog pušenja in številni drugi. Kateri so bili glavni razlogi, zaradi katerih so nekateri dokončno zapustili BiH?

Ta dva sta očitno zapustila Bosno iz političnih razlogov. Nekateri so jo zaradi preživetja. Veliko pa jih je tudi ostalo. Ob Kusturici se velja spomniti na dilemo, ali je lahko nekdo slab človek in dober umetnik. Če s svojim imenom podpreš politiko, ki za sabo pušča krvavo sled, ne moreš pričakovati, da te bodo ljudje ločevali od tvojega dela.

Kaj je pravzaprav ostalo od te kulturne scene izpred vojne?

Če pogledava v glasbenem smislu, bi rekel, da je sluzasti predvojni pop nadomestila precej bolj zdrava scena. Umetniškega delovanja je danes v Bosni veliko več kot pred vojno, a morda je manj vidno. So izvrstni pesniki in literati.

Ste zadovoljni s tem, kako se v BiH odzivajo na vaše literarno in glasbeno ustvarjanje?

Sem, vendar sem prepoznaven med ljudmi, ki poslušajo takšno glasbo. To ni tako majhen krog ljudi. Zadovoljen sem. Sicer pa sem zadovoljen tudi z odzivi na koncertih na Hrvaškem, v Srbiji in Sloveniji. Na moje koncerte prihajajo ljudje, ki so opredeljeni, ki mislijo podobno kot jaz in se prepoznajo v moji glasbi.

Že tri leta živite v Sloveniji. Kako to okolje učinkuje na vaše delovanje?

Očitno super. Odkar sem tukaj, sem izdal tri albume, knjigo pesmi in roman. Res pa je, da sem že prej veliko koncertiral v Sloveniji. Ko sem prišel sem, sem imel vsaj toliko prijateljev kot v Tuzli. Slovenija ni daleč od BiH in tudi okolje ni tako drugačno, kot bi kdo hotel dokazovati. Tukaj je še veliko tistega, kar je bilo nekoč skupno. Ljudje v Sloveniji, vsaj tisti, s katerimi se družim, so svobodomiselni, kritični in dobro misleči.

Dokumentarni film:
Damir Avdić, pravi človek za kapitalizem
Režiser: Dušan Moravec
Kje: CUK Kino Šiška, Ljubljana
Kdaj: 14. september 2013 ob 20. uri (ob 21. uri sledi koncert ob promociji novega albuma)