Riddick

Predator vs. predatorji.

Riddick, ki ga igra Vin Diesel in ki vidi v temi (še sreča), obtiči – da ne rečem obleži – na oddaljenem planetu v oddaljeni galaksiji. Še sreča, da je tam kisik, tako da lahko diha.

Še sreča, da je tam voda, tako da se lahko skrije pred krvoločnimi zvermi. Še sreča, da lahko z mislijo ustavi srce, tako da lahko pod vodo vzdrži dolgo časa (tako dolgo, da vesoljski predatorji, ki so digitalni remiksi volkov, hijen in šakalov, obupajo in odpokajo).

Še sreča, da je imun na pik škorpijona. In še sreča, da so vse te intergalaktične predatorke tako neumne in tako naivne, da jih lahko zlojza vsak homo sapiens z zlomljeno nogo. Riddick, drugo nadaljevanje kultnega Planeta teme, se dogaja v prihodnosti, toda živali, ki naseljujejo to prihodnost, so očitno milijone let za človekom – grde, odvratne, nagonske, predatorske. Ne, niso se razvile iz človeka. Poleg tega pa nimajo sreče: naletijo na sebi enakega. In ker ti predatorski nestvori niso kos Riddicku, nadenj pošljejo ljudi, trumo plačancev (in plačank), ki pa hitro postanejo hrana – Riddickova hrana. In tu je sporočilo filma: ne volk, ne šakal, ne hijena – pravi predator je Riddick! Pravi predator je človek! Živali prežijo na človeka – človek preži na človeka. Človek se ni razvil iz opice, ampak iz hijene. Okej, iz šakala, če vam je kaj lažje. Toda evolucija je bila bolj napeta od tele karikature evolucije.