Čefurji raus!

Outsider.

Čefurji raus! – zgodba o Marku (Benjamin Krnetič) in njegovih fužinskih prijateljih, sinovih priseljencev, ki se jim prikazujejo Slovenci v narodnih nošah – je film, ki je sam proti sebi. Prva stvar, ki jo ima proti sebi, je ironična: roman je postal tako razvpit, da imajo zdaj vsi občutek, da so že zdavnaj videli tudi film.

Druga stvar, ki jo ima proti sebi, je le malce manj ironična: žanr komičnega, humornega, da ne rečem humorističnega imitiranja dikcije in običajev priseljencev, ki je prišel kot protiutež ksenofobičnemu stereotipiziranju in šikaniranju priseljencev, je že povsem iztrošen in prežvečen, tako da film stalno tvega, da bo izgledal le kot zapoznela, oportunistična imitacija prav tega imitiranja.

Tretja stvar, ki jo ima proti sebi, pa je sam Vojnović, ki je roman tudi napisal: Čefurji raus! namreč začuda spominja na mladinski film. Marko in prijatelji, ki se očitno vse težje identificirajo s tradicijo svojih staršev in ki se obenem ne morejo identificirati s tradicijo slovenskih narodnih noš, uganjajo vsemogoče norčije, s katerimi skušajo »iritirati« tiste, ki jih stereotipizirajo in šikanirajo, toda te norčije so tako benigne, tako nekontroverzne in tako aseptične, kot da bi priletele iz končarjevskih mladinskih filmov. Kar je nerodno: to potem kompromitira film, ki stalno izgublja ritem (in ki relativizira, celo infantilizira občutljive teme, s katerimi koketira), Markovega očeta (Emir Hadžihafizbegović), ki izpade patetično, in samega Marka, ki ne opazi, da je v Sloveniji vse polno tudi Slovencev, ki bežijo pred Slovenci v narodnih nošah, in ki izgleda le kot medla košarkarska verzija Seada Mulahasanovića iz Košakovega Outsiderja. Razlika je le v tem, da je Marko outsider, ki skuša svojemu očetu ugajati. In tudi sam film, ki sicer ni brez plusov (npr. Krnetića), skuša ugajati bolj očetom kot pa njihovim sinovom – pač film o generaciji za starše te generacije.