Gravitacija

zelo za

Odiseja v vesolju.

Ko gledate Cuarónovo Gravitacijo, si rečete: če bi filmu pustili, da je film, če bi mu torej pustili, da izkoristi ves svoj potencial, potem bi vsi filmi, ki smo jih videli do sedaj, izgledali le kot predzgodovina filma.

Kajti Gravitacija je prav to: film, ki mu pustijo, da je film. Ko koščki sestreljene ruske vesoljske postaje zadenejo ameriško vesoljsko ladjo, ostaneta inženirka (Sandra Bullock), ki je prvič v vesolju, in astronavt (George Clooney), kozmični šarmer, ki je v vesolju zadnjič, odrezana od vesoljske ladje in Houstona, odsekana od sveta, izgubljena v hladnem, nemem, gluhem vesolju, tako da se zastavi vprašanje: kaj pa zdaj? Film, ki se je šele dobro začel, ima namreč na voljo le prazno vesolje, v katerem je življenje itak nemogoče, ter dve osebi s hudo omejenimi izraznimi in komunikacijskimi možnostmi, toda prav film, ki mu pustijo, da je film in da izkoristi ves svoj potencial, je edini sposoben življenje, ki je nemogoče in ki mu zmanjkuje kisika, preleviti v Dogodek, v fetalni spektakel metafizike, v avantgardni balet morastega nelagodja, tesnobe, treme, napetosti in smrtne tišine. Film je nemogoče življenje, ki ne potrebuje Besede, da bi se rodil. Če bi znal Bog z vesoljem početi to, kar zna film, recimo Gravitacija, potem samo vesolje ne bi bilo taka potrata prostora.