Ponarejevalec

za

Jugoslavija.

Ponarejevalec, farsična revizija Kusturičevega Očka na službeni poti, je zgodba o najboljšem človeku Jugoslavije. O človeku, brez katerega ne bi bilo Jugoslavije. O človeku, ki je svoje življenje posvetil blaginji ljudstva. O človeku, brez katerega bi bili vsi ljudje brez dela, njihovi otroci pa bi stradali.

O človeku, ki si je Jugoslavijo tako rekoč izmislil. Morda si je izmislil tudi Tita. Anđelko Milošević (Tihomir Stanić) je ravnatelj šole v neki bosanski vukojebini, v kateri živi 17 nacij (tu živijo Janezi, Jugoslavi in Smajoti), zato izgleda kot alegorija nekdanje Jugoslavije, toda kot njena alegorija izgleda tudi ječa, v katero leta 1968 – v letu, ko so ustaši v nekem beograjskem kinu podtaknili bombo (dejansko naj bi jo podtaknil neki Nemec, ki ga je UDBA kasneje likvidirala na Portugalskem) – pošljejo Anđelka, ki ni le ravnatelj, ampak tudi serijski ponarejevalec diplom. Ali bolje rečeno: ni Jugoslovana, ki mu Anđelko ne bi ponaredil diplome. Ni Jugoslovana, ki mu Anđelko ne bi omogočil življenja. Ječa, v kateri Anđelko pristane med morilci in ustaškimi bombaši, je le dopolnilo one bosanske vukojebine, alegorije Jugoslavije, v kateri vsi kradejo in goljufajo, v kateri vsi ovajajo prijatelje in v kateri vsi pretepajo ženske, obenem pa se zjočejo, ko poslušajo ljubezenske pesmi (od nežnosti do brutalnosti – od zlata do blata, od bratstva in enotnosti do krvi, od talilnega lonca do soda smodnika – je le korak), toda tudi sam Anđelko je le alegorija Jugoslovana, malega, naivnega, patetičnega fantazista, prepričanega, da je prav on ta, ki Jugoslavijo drži skupaj, kajti Titu, velikemu poglavarju, nihče ne pove, kaj se v resnici dogaja. Jugoslovane ni znal nihče igrati tako dobro kot Jugoslovani, nihče ni znal tako patetično in naivno uživati v ponarejenem življenju kot Jugoslovani, nobena nacija ni bila bolj filmska od jugoslovanske – in nikomur ni svoboda bolj škodila.