Načrt za pobeg

zadržan

Kaznilnica odrešitve.

V filmih je vse mogoče. Čisto vse. Film se lahko dela, da sta Sylvester Stallone in Arnold Schwarzenegger stara 30 ali pa 35 let, lahko se dela, da sta najpametnejša in najlucidnejša človeka na svetu, lahko se dela, da sta najmočnejša in najodpornejša človeka na svetu, lahko se dela, da vesta odgovor na vsako – še tako obskurno – vprašanje, lahko se dela, da matematiko obvladata tako dobro kot psihologijo in teorije iger, lahko se celo dela, da lahko visita s helikopterja.

In ja, v filmih bi ju lahko zaprli v najtemnejšo, najbolj nepredušno zaprto, najbolj strogo varovano ječo, pa bi še vedno pobegnila. Samo ošinila bi sojetnike in čuvaje – in že bi imela načrt za pobeg. Načrt za pobeg je natanko tak film. Manjka le pripis: Po resnični zgodbi. Rayu Breslinu, ki ga igra Stallone, pravijo Houdini, ker se preživlja s testiranjem novih, najmodernejših, najbolje varovanih ječ – pod lažno identiteto kriminalca se pusti zapreti, toda potem otipa najšibkejše člene in pobegne, s čimer dokaže, da ječa ni neprepustna. O tem je napisal celo strokovno knjigo, učbenik za ravnatelje zaporov. Talent! Ko ga potem s trikom zmamijo v najmodernejšo ječo, v ječo vseh ječ (tajna lokacija, panoptične steklene celice, maskirani stražarji ipd.), »Grobnico«, kamor naj bi tlačili tiste, ki jih nočejo več videti (novodobna »ladja norcev«), in ki ji poveljuje sadistični, cinični, fašistoidni Hobbs (Jim Caviezel), tam naleti na sebi enakega, Emila Rottmayerja (Švarci, arhaično razpoložen, celo nemško govori), toda njuni načrti za pobeg iz ječe bolj spominjajo na zvezdnikove načrte za pobeg pred fani – saj veste, ko večerjaš v deluxe restavraciji, pred njo pa se zberejo fani in paparaciji, ki te čakajo, pobegneš skozi stranski izhod ali pa skozi straniščno okno. In občutek imate, da Sly stalno išče prav straniščno okno – vedno namreč najde kako loputo, ki jo je mogoče odpreti (ali pa tudi ne, damn!). Še več: samo vodo v stranišču potegne, pa že ve, kako bo pobegnil. Vprašanja so digitalna, Slyjevi odgovori pa so analogni, kar je morda paradoks, toda nič večji od samega filma, ki nam po eni strani kaže, kam pelje vse hujša privatizacija ameriških zaporov, po drugi strani pa slavi junaka, ki triumfalno dokazuje, da bi potrebovali še strožje, še nepredušneje zaprte, še represivnejše ječe.