Kapitan Phillips

za

Okostnjaki prvega sveta.

Predstavljajte si ameriško trgovsko ladjo, polno kontejnerjev. Predstavljajte si, da pluje mimo Somalije. Predstavljajte si, da ladjo zavzamejo somalski pirati. In predstavljajte si, da začne potem kapitan te ladje šahirati s pirati in da se v to živčno vojno vključijo tudi pravi vojaki, specialci, “tjuljnji” ameriške mornarice.

Oh, in da ne pozabim: predstavljajte si, da se je to res zgodilo. Vsekakor, to bi bil lahko zelo dolgočasen TV-film, ob katerem bi vsi po malem zehali in se vmes mirno sprehajali do hladilnika, saj ne bi ničesar zamudili – ko bi se vrnili, bi bilo vse tako, kot je bilo. Ladja bi bila še vedno tam, kjer je bila, pirati bi bili še vedno tam, kjer so bili, in kapitan bi bil še vedno tam, kjer je bil.

Toda ko boste gledali Kapitana Phillipsa, boste videli, kaj se zgodi, ko resnično zgodbo posname mojster, Paul Greengrass, ki je že v filmih Krvava nedelja, United 93 in Zelena cona pokazal, da zna resnično zgodbo preleviti v intenzivni, ultra kinetični spektakel. Kapitan Phillips izgleda tako resnično, kot da ste tam, v realnem času, obenem pa tako urgentno, da po popkorn preprosto ne morete: vsakič, ko bi se vrnili, bi bilo vse drugače, ali bolje rečeno, vmes bi zamudili vse spremembe, zaradi katerih bi se vam po vrnitvi vse zdelo tako, kot je bilo, ko ste odšli po popkorn.

Kapitan Phillips, v katerem Scottov Osmi potnik sreča Fordovo Poštno kočijo (na terenu Scottovega Sestreljenega črnega jastreba), je popkorn resnice, ki pa postane resnica napetosti, ko začne kapitan Richard Phillips (Tom Hanks), družinski človek in hladni birokrat, ne ravno ljubljenec svoje posadke, vrtoglavo šahirati s štirimi somalskimi pirati (Barkhad Abdi, Barkhad Abdirahman, Faysal Ahmed & Mahat M. Ali), ki mu leta 2009 ugrabijo ladjo (Maersk Alabama), še toliko bolj, ker gre za štiri divje, naivne, koščene, izžete, obupane, nervozne najstnike, geopolitične aliene, ki bi bili lahko njegovi otroci in ki nimajo pojma, kaj jih čaka, toda ta, ki jih čaka, ni Phillips, ampak enota ameriških specialcev, “tjulnjev”, ki razpolagajo s tako srhljivo, zastrašujočo in vsemogočno state-of-the-art mašinerijo, da tretji svet nima nobenih možnosti. Phillips to ve. In tako kot si po eni strani želi, da bi pomoč prišla, si po drugi strani želi, da ne bi prišla, ker ve, da ti fantje – okostnjaki prvega sveta – zlata ne bodo videli.

Tretji svet, ki spozna, kako lahko je ugrabiti zaklad in kako nemogoče ga je potem obdržati, nima nobenih možnosti, ker je prvi svet preprosto bolje oborožen, zato mu ne preostane drugega, kot da še naprej nemo in jezno gleda, kako mimo njegove obale plujejo zahodne imperialne ladje, kako torej mimo njega dan za dnem pluje neizmerno bogastvo, sam pa od vsega tega – od te silne globalizacije – nima popolnoma ničesar.