Thor: Svet teme

zadržan

Mad Men.

Drugi Thor, ki je videti kot Gospodar prstanov s preveč gospodarji, kot Igra prestolov brez seksa in kot Vojna zvezd med Zvezdnimi stezami, ni posnet po resnični zgodbi, toda lahko bi bil, kajti zlovešči, malopridni, vilinski, tujerasni Malekit (Christopher Eccleston), ki si skuša prisvojiti Eter, vsemogočno orožje za množično uničevanje, alias “starodavno energijo neizmernega uničenja”, s katero bi zavladal svetu (ter tako spodnesel demokracijo, svobodo, mir in ameriški način življenja), izgleda le kot kostumirana metafora tistega geopolitičnega Zla, ki stalno straši Ameriko in buri apokaliptične fantazije njenih politikov.

Zaradi takih, kot je Malekit, Amerika ne more spati. Zaradi takih, kot je Malekit, je v Ameriki vedno 11. september. In seveda, zaradi takih, kot je Malekit, Ameriki nikoli ne zmanjka dela. Kako Amerika vidi sebe, ni skrivnost: kot superjunaka. Poglejte le Thora (Chris Hemsworth), sina Odina (Anthony Hopkins), asgardskega kralja, varuha devetih svetov: pol Bog, pol človek, vedno je povsod, zanj ni geografskih meja, prihaja z božjim kladivom, ko pristane, se strese ves svet (od pošasti ostane le kup ruševin), njegovo shock & awe pirotehniko, ki tokrat razsvetli London, pa se vidi globoko v vesolje. No, vidi se jo tudi globoko v paralelne svetove, v katerih superjunaki, kot je on, človeštvo rešijo tolikokrat, kot Amerika misli, da ga reši v resničnem svetu, pri čemer nam sama nikoli ne pove, zakaj bi sploh kdo hotel uničiti svet in zakaj bi bilo treba svet tako zelo nujno rešiti. V drugem Thoru prav tako ne izvemo, zakaj vsi ti junaki živijo v srednjem veku, če pa so prišli tehnološko že tako daleč, da se lahko prežarčijo, kamor se hočejo, in zakaj potrebujejo vesoljske ladje, če pa se lahko od točke A do točke Z prežarčijo. Lahko bi nam povedali vsaj, koliko ljudi je umrlo med reševanjem sveta. Rekel bi, da skoraj toliko kot med uničenjem sveta.