Svetovalec

za

Smrt v puščavi.

Svetovalec je film o človeku, ki misli, da je pametnejši od kapitalizma. Gotovo obstaja temperatura, pri kateri kapitalizem zagori (vprašajte Lenin, Castra in Kima Džonga Una), toda naoljeni jet-set odvetnik iz El Pasa (Michael Fassbender), ki ga vsi kličejo Svetovalec, pride le do temperature, pri kateri začne goreti človek.

Svetovalec, ki bi rad življenje preživel s svojo idilično muzo (Penelope Cruz), je sam zase dovolj pameten, toda ko sklene, da bo segel čez sebe (že itak živi prek svojih finančnih zmožnosti, “na tuj račun”), da se bo torej stegnil v divji, deregulirani, narkokartelni Juarez ter v spregi z Reinerjem (Javier Bardem), dionizičnim mehiškim kartelistom, veselo verzijo Antona Chigurha, in gostobesednim, kavbojskim posrednikom (Brad Pitt), ki se ima prav tako za rojenega svetovalca, organiziral veliki čezmejni transport kokaina, pade v kolesje čistega, totalnega, brezobzirnega kapitalizma, v katerem odložena plačila, plačilna nedisciplina in sklicevanje na insolventnost ne pridejo v poštev, morbidne, grizlijevske smrti – z letečimi glavami in gejzirskimi goltanci vred – pa le podkrepijo resnost posla. Če nikomur ne odleti glava, pomeni, da s poslom nekaj ni v redu. Kdor tu misli, da lahko izbira, se moti – izbral je že davno, tako da lahko zdaj le še sprejema. Partnerje, korupcijo, maščevanje, kazen, smrt bližnjih in neobvladljivost svojega apetita. Žalovanje je brez vrednosti. Svetovalec, ki gori zelo počasi in ki ga je stilizirano posnel veliki Ridley Scott, napisal pa nič manjši Cormac McCarthy (njegov prvi filmski scenarij), avtor romanov Ni prostora za starce, Cesta in Krvavi poldnevnik, je nihilistični puščavski tex-mex noir, v katerem Malkina (Cameron Diaz), Reinerjeva ledena fatalka, neusmiljena, multiseksualna, makiavelistična vagina dentata (včasih fuka kar s ferrarijem), kot starogrški zbor komentira – “Mislim, da resnica nima temperature” – morasto tragedijo naivnega pohlepa, dereguliranega trga, mrtvega podjetniškega duha in grozljivih posledic kapitalistične mizantropije, ki pa kljub temu nežno in zapeljivo šepeta: “Ali misliš, da lahko živiš v tem svetu, ne da bi bil del njega?”