Enderjeva igra

zadržan

Vesoljski bojevniki: U-11.

Če vprašate “mladoodrasle” fantazijske bestsellerje, ki jih tudi pridno ekranizirajo (Igre lakote ipd.), potem lahko sklepate, da je svet v taki riti, da ga lahko rešijo le še otroci. Odrasli so poskusili, pa ni šlo. Preostanejo le še otroci. Pač po analogiji z grozljivkami, v katerih lahko pošasti pokončajo le device, ki jih v fantazijah, namenjenim mladim odraslim (in odraslim otrokom), nadomeščajo otroci.

V Enderjevi igri, posneti po starem bestsellerju politično in seksualno reakcionarnega Orsona Scotta Carda, insektoidna zunajzemeljska bitja opustošijo in tako rekoč uničijo svet, zato Harrison Ford in Ben Kingsley 50 let kasneje skleneta, da lahko človeštvo pred novim zunajzemeljskim napadom, ki je neizbežen, rešijo le otroci, novi Juliji Cezarji, top-gunski Napoleoni (recimo Asa Butterfield, alias Ender, alias “The One”), to pa zato, ker najbolje obvladajo računalniške igrice, ki so jih militarizirale in brutalizirale ter jih prelevile v raso “upanja” in perfektne ubijalske mašine. Ker so še otroci, lahko ubijajo, ne da bi karkoli čutili. Hitler je sanjal take otroke. Enderjeva igra, remiks Iger lakote, Vojnih iger, Gospodarja muh, Vojne zvezd, Harryja Potterja, Vesoljskih bojevnikov in Full Metal Jacketa, je apokaliptična, toda tako smrtno resna, da zveni kot kritika računalniških igric, ki izgleda kot računalniška igrica. Obenem pa zveni tudi kot kritika ameriške vojske, ki ubija le še na daljavo, brezpilotno in digitalno, kot da bi igrala računalniško igrico.