Vlažne cone

za

Evropska pita.

Če ste videli Trainspotting, potem se spomnite tistega stranišča, v katerega se zateče škotski džanki, ki dobi drisko. Na stranišču sicer piše “Najslabše stranišče na Škotskem”, toda izgleda kot najslabše stranišče na svetu. Na stranišču, v katerega se na začetku Vlažnih con zateče Helen (Carla Juri), nemška najstnica, bi lahko pisalo “Najslabše stranišče v Nemčiji”, toda izgleda kot najslabše stranišče na svetu.

Še najbolj spominja na greznico, tako da je Helen, hči ločenih staršev, res do kolen v zdrizastem morju telesnih tekočin – predvsem svojih. Iz nje ves čas teče. Iz vseh njenih odprtin. En prst ima stalno v hemeroidni danki, drugega pa v hormonski vagini. Prste tudi stalno ovohava in liže, masturbira z organskimi produkti, namesto parfuma pa uporablja vaginalno vlago. Ves ta popolni vihar svojih telesnih izločkov, vključno z menstruacijsko krvjo, ki tako plaši in odbija moške in ki tako sestrsko povezuje ženske, doživlja s kombinacijo zgroženosti, tesnobe in fasciniranosti. Tisto stranišče je le klinična, rentgenska metafora njenega zorenja, njenega “mučeniškega” mutiranja, sprememb v njenem telesu, njene ženskosti, ženskega “prekletstva”, njenega strahu, da se bo s prehodom v žensko prelevila v stranišče, ki pušča in curlja. Vlažne cone, posnete po razvpitem “neposnemljivem” bestsellerju Charlotte Roche, so komični torture porn dekliškega zorenja. Težko boste našli punco, ki bi bila tako obsedena s telesnimi tekočinami in “vlažnimi conami”, še težje pa boste našli punco, ki bi v tem videla tako konsistentno freudovsko, da ne rečem emancipatorično darilo. In seveda, tudi film, ki bi bil tako obseden s telesnimi tekočinami, boste težko našli. Vlažne cone so evropski odgovor na vse tiste holivudske farse telesnih tekočin, recimo na Ameriško pito, v kateri je hormonski najstnik obtičal z ameriško pito na tiču. Ker pa smo Evropejci, si upamo več kot Hollywood: v Vlažnih conah na evropsko verzijo ameriške pite hkrati in gejzirsko – in v ritmu dunajskega valčka – ejakulirajo štirje fantje. Da je film, v katerem Helen svoje “prekletstvo” vendarle dojame kot bonus, kot igrivo prednost pred moškimi, po malem tudi parodija moškega strahu pred ženskami, je tako jasno kot beli dan.