Igre lakote: Kruto maščevanje

zadržan +

Nihče nikoli ne zmaga.

Če ste gledali prve Igre lakote, potem veste, da je Katniss Everdeen (Jennifer Lawrence), lokostrelska najstnica, zmagala v gladiatorskem resničnostnem šovu (“Igre lakote”), s katerim oblast hrani družbene elite (1%) in v katerem se mali ljudje, predstavniki zatiranega, suženjskega, odvečnega prebivalstva (99%), pobijajo med sabo, toda v futurističnem panoptičnem svetu, ki ga vodijo predsednik Snow (Donald Sutherland), igričar Plutarh (Philip Seymour Hoffman) in TV voditelj Caesar (Stanley Tucci), ni boja za preživetje nikoli konec, zato Katniss zdaj, v Krutem maščevanju, pošljejo v novo igro, novo areno, okej, na novo polje smrti, kjer jo čakajo krvavi dež, smrtonosna megla, morilske opice, cunamiji in ljudje, ki hočejo preživeti.

Nič ni bolj nevarnega od ljudi, ki hočejo preživeti. Manj ko imajo, bolj so drug drugemu nevarni. In manj ko imajo, manjša verjetnost je, da se povežejo, združijo in uprejo. Tako učijo Igre lakote. In tako očitno učijo zato, da se ne bi vprašali: zakaj, hudiča, vse te zatirane, zlorabljene, trpinčene, zaničevane, sestradane, suženjske ljudske množice le nemo, pasivno in nemočno stojijo in zakaj ničesar ne ukrenejo? Zakaj vse to tako mučeniško trpijo, zakaj pustijo, da so elitam le v zabavo, in zakaj ne ponorijo? Zakaj tega sadističnega režima, ki jim pije kri, ne zrušijo? Zakaj se ne osvobodijo? Rekli boste: ko je film, v katerem elita terorizira večino, na polovici, se ne sprašuješ, zakaj se večina ne upre, ker se bo očitno uprla na koncu! Potrpljenje! Hej, Kruto maščevanje se itak konča s cliffhangerjem, sredi akcije!

Toda: zakaj moramo potem še skozi eno areno, še skozi ene “Igre lakote”, še skozi ena polja smrti, ali bolje rečeno – zakaj moramo potem še enkrat skozi ponovitev tega, kar smo videli v prvih Igrah lakote? Rekli boste: Katniss mora doživeti še eno ponižanje, še eno polje smrti, še en boj za preživetje, še ene igre lakote – dobiti mora še en dokaz, da je ta režim res sadističen, krvoločen, nečloveški in neodrešljivo sprevržen. In zakaj mora Katniss to doživeti še enkrat? Zakaj mora dobiti še en dokaz? Da bi lahko notranje dozorela. Da bi lahko torej njena zavest dozorela (in se karizmatizirala). Kar seveda pojasni, zakaj se vse te ljudske množice ne uprejo: ker še nimajo karizmatičnega vodje.

In tu je problem Iger lakote: ujete so v mentalni okvir, ki temelji na veri, da zgodovino spreminjajo velike osebnosti, da je torej zgodovina sveta zgodovina velikih osebnosti. Svet lahko spremeni le karizmatični lider – mesija. Če ga ni, svet ostane tak, kot je. Ni pomoči. Sistem je neuničljiv – uniči ga lahko le mesija. Okoliščine lahko dozorijo, lahko so zrele za revolucijo, lahko kličejo po revoluciji, toda če ni mesije, je to razlog, da revolucijo odpovejo. V tem smislu je treba tudi razumeti repliko, ki jo izstreli Haymitch (Woody Harrelson), Katnissin zapiti mentor: “V igrah nikoli nihče ne zmaga.” V interesu revolucije je, da Katniss čim bolj trpi in da čim bolj emocionalno doživlja trpljenje, ki ga vidi. Romantično. Disident, ki ga robocopi potolčejo pred njenimi očmi, ni dovolj.

Toda Igre lakote imajo še hujši problem: prepričujejo nas namreč, da režim, ki državo in ljudstvo vodi z gladiatorskimi resničnostnimi šovi, potrebuje tudi strašni represivni aparat. Kar ni res: zadoščajo že resničnostni šovi. Če imaš resničnostne šove, ne potrebuješ represije. Funkcijo represije opravljajo že kar sami resničnostni šovi. Ja, romantično. Poglejte le Slovenijo: namesto da bi ljudstvo vstalo, gleda Gostilno. Če imaš resničnostni šov, ne potrebuješ represije in belih robocopov. Strah pred uporom je povsem odveč.