Odvisniki od seksa

zadržan +

Sramota.

Odvisnost od seksa najdete le v komedijah, parodijah in farsah – tako je najbolj varno. In tako ničesar ne tvegate. Že sam žanr namreč premelje problem – in ga tudi odpravi, še preden bi bil lahko sploh zastavljen. V politično korektni družbi so problemi, kot je odvisnost od seksa, prebavljivi in sprejemljivi le v komedijah.

Resne obdelave ne prenesejo (če odštejete McQueenovo Sramoto), ker odpre preveč mučnih vprašanj, recimo objektiviranje – in posledično diskriminiranje – ženske (ne bi smela imeti tistega telesa! tistih nog! tistih bokov! tistih čevljev! tiste minice! tistega catwalka!). V Odvisnikih od seksa politično korektnost ohranijo tako, da odvisnost od seksa pripišejo dobro situiranim belcem (Mark Ruffalo, Tim Robbins, Josh Gad), napol robotskim profijem, ki so – kot tip filmskega junaka – že tako generični, da jih je mogoče žrtvovati, in da tem trem “pacientom” dodajo še žensko (Alecia Moore, alias Pink), toda ko jih – zaradi “bolezni”, ki je vedno le korak od posilstva in pedofilije, kot namiguje film – vključijo v asketski program za odvajanje in ko jim prepovejo računalnik, televizijo in smartphone (ja, v tem svetu je težko ostati trezen), lažje razumemo, zakaj tudi sam film izgleda le kot eden izmed “dvanajstih korakov”, kot del programa za odvajanje, ki noče vzbujati odvisnosti od seksa.