N’toko: Mind Business

+ + + +

Na temo kroničnih tegob slovenskega hiphopa in rapa je bilo organiziranih že nešteto formalnih in neformalnih debatnih krožkov. Ena glavnih tegob širše scene je nedvomno kontinuiteta. Res je manjka. Naj se sliši še tako bizarno, ampak v resnici sta le dva, precej različna protagonista, ki marljivo, redno, kot se šika, izdajata projekte. Sta popolnoma različna: prvi je Zlatko in drugi N’toko.

N’toko ima pred večino naših rimometalcev seveda to prednost, da kadar »zamuja« s samostojnim izdelkom, postreže s ploščo svojega benda Moveknowledgement. A v resnici ne zamuja kaj pogosto, saj nam v pravšnjih presledkih dostavlja nove pakete, nazadnje leta 2010 album Parada ljubezni in lani malo ploščo Fight Like A Girl.

Njegov novi plošček prihaja ob koncu leta, ko je le redko kdo lahko spregledal, da N’toko obstaja. Verjetno gre za leto njegove največje izpostavljenosti. Nešteti koncerti, videospoti, civilnodružbeni in gledališki angažma, nazadnje kolumne. In seveda objave na blogu, še posebej učinkovita je bila kratka korespondenca, o kateri se ni opravljalo le na spletu, ampak celo v pravem življenju, na cigareti pred katerim od ljubljanskih kafičev. Mind Business je izšel na Japonskem in je refleksija na to nič kaj dolgočasno leto, na vse osebne in širše družbene, popkulturne paradokse, ki jim ni videti ne konca ne kraja.

Tako ni čudno, da tokrat poslušamo N’tokova najbolj razpršena besedila doslej. So skrbno organizirano shizofrena in tako v duhu časa učinkovita. Vprašanja, ki se jih tokrat loteva, seveda niso nova, iskreno, v rapu, ki je eden od nedvomnih »žanrov klišejev«, so povsem sveži tematski in zvočni pretresi prava redkost. A domislice tokrat obrača morda najlucidneje doslej. Zakaj? Zaradi jezika. Celoten album rapa v angleščini, in kot je sam dejal, ta omogoča obračanje, prevračanje, skakanje in besedno igranje, kakršnega v slovenščini pač še nismo slišali. Preden napadejo slovenisti, povejmo drugače: noben jezik ne dopušča take igre semantike (in) popularnokulturnih fenomenov kot angleščina. Jebiga, precejšen del popularne kulture, ki jo žvečimo, in jezika, ki jo definira, prihaja z angleškega govornega območja. N’toko to igro obvlada, največkrat do sedaj pa pristavi še zloženko »madafaka«.

Čeprav se je dolenjski indie raper še ob zadnji plošči izgovarjal, da se nima za preveč resnega producenta, so sedaj takšni izgovori odveč. V navezi z Igorjem Vukom je očitno našel zvočno formulo, ki deluje: samozavestno dosleden sound brez felerjev. Ne gre pa brez cenenih synth zvokcev, ki so zadnja leta postali njegov trejdmark.

Mind Business ni soundtrack niti leta fiktivne slovenske krize niti leta svetovne fenomenološke shizofrenije. Je vešča (samo)ironična besedna igra, ob kateri bomo kimali pri nas in na Japonskem. Biznis uma je tudi igra, brez suma.

tujklXbgie8