Volk z Wall Streeta

Glorija.

Točno, Katarina Čas igra v filmu Martina Scorseseja. In točno, njena vloga je majhna, epizodna. Toda ključna. Ne le za Slovenijo, ampak tudi za Scorsesejev opus. In to dobesedno: Katarina Čas namreč nastopi kot ključ do Scorsesejevega opusa, kot ženska, prek katere Scorsese definira in kristalizira svojo filozofijo. Naj vam pojasnim.

Katarino Čas ste videli že v napovedniku za Volka z Wall Streeta – oblepljeno, polepljeno, prelepljeno z dolarskimi bankovci. Ime ji je Chantalle – Švicarka slovenskega rodu. Ne pa recimo slovaškega. Dobi celo priložnost, da posebej poudari, da je slovenskega rodu, ne pa slovaškega. Ha! In Volk z Wall Streeta je dovolj velik, da odslej ne bo več nobenega dvoma – Slovenia ni isto kot Slovakia. V scenariju tega ni bilo, ali bolje rečeno: to je vanj prišlo šele v trenutku, ko je vlogo dobila Katarina Čas. Brez nje – in brez njenih sugestij, brez njenega inputa – bi bil scenarij drugačen. Kar pomeni, da je Martin Scorsese, eden izmed največjih filmarjev vseh časov, pustil, da mu je mala Katarina Čas spremenila – popravila, dopisala, predelala, če hočete – scenarij in film.

Čudno, boste rekli. Le zakaj bi se filmar takega kalibra sredi produkcije takega kalibra oziral na input – ali pa kaprice – eksotične neznanke? Najprej pomislite, da je padel na njen šarm, na njeno lepoto, na njeno telegeničnost, na njen seksapil itd., česar ne bom zanikal, toda mislim, da ga je razorožil predvsem njen priimek – ko je izvedel, da Čas v angleščini pomeni Time, je tisto zavijanje ženske v dolarske bankovce nenadoma dobilo globlji smisel. Še več: zavijanje ženske v dolarske bankovce je dobilo razsežnost avtorskega podpisa. Sporočilo Katarine Čas, polepljene z denarjem, je bilo zdaj kristalno jasno: Time is Money. Čas je Denar.

In če malce bolje pomislite, potem Scorsesejevi junaki – recimo gangsterji v Dobrih fantih in Kazinu – vedno počnejo prav to: Čas skušajo prelepiti z Denarjem. Čas, ki jim beži (in ki jih ubija, žre, straši), skušajo dohiteti – in ga faustovsko ustaviti. Več ko bodo imeli denarja, lažje bodo ustavili čas. Več ko bodo imeli denarja, prej bodo zaživeli v večnem sedanjiku, v absolutni utopiji, v kateri se jim izpolnijo vse želje in vse fantazije. In čas se potem res ustavi, dokler spet ne steče – s pogubnimi, katastrofalnimi posledicami. »In zdaj je vsega konec,« vedno ugotovijo Scorsesejevi junaki. Denar vse pokvari. Čas tudi.

Katarina Čas ni zavita v Denar, ampak v Martina Scorseseja. Katarina Čas ne nastopa le kot kristal njegovega filmskega creda, ampak samega Scorseseja dobesedno nadomešča – tam stoji namesto njega. Kot ključ, ki ga odklepa. Kot njegov alter ego.

In Jordan Belfort (Leonardo DiCaprio), glavni junak Volka z Wall Streeta, je tak junak – z Denarjem skuša ustaviti Čas. In zaživeti v večnem sedanjiku. Njegovo življenje je zmontirano kot film – kot ringelšpil Časa in Denarja. Kaj drugega pa je film? Denar + Čas. Če hočeš posneti film, potrebuješ Denar in Čas. In kaj drugega so filmi, če ne prav zgodbe o Času (junak se rodi, živi in umre) in Denarju (kako obogateti, kako oropati banko, kako uspeti). Vedno. Od nekdaj. Filmi denar zavijajo v čas – in čas v denar. Volk z Wall Streeta je metafilm.

Jordy v resnici sploh ni baziran na Wall Streetu, ampak na Long Islandu. Njegova finančno-investicijska družba, garažni stroj za »fafanje« denarja, mami naivne »investitorje«, zato bolje in prepričljiveje zveni, če njegovi borzni posredniki – podivjani biki – rečejo: Halo, kličem z Wall Streeta! Ne da se je Belfortu sploh treba pretegovati: lansira finančno »shemo« s cenenimi delnicami – in ribe same grizejo. Ne podcenjujte pohlepa malih ljudi. Komaj čakajo, da drug drugega nategnejo – in da od tega postanejo odvisni. Belfort – eden izmed njih, mali človek, fant iz srednjega razreda – ekstremno bogati, ostali pa ekstremno izgubljajo. Njegova »shema« je tipična, šolska, z letala vidna goljufija. Jasno, na začetku pusti, da »investitorji« nekaj malega dobijo, kar pa njihov apetit in njihov pohlep le še stopnjuje – zdaj so prepričani, da imajo prav in da so že na poti v ameriški sen.

Toda Volk z Wall Streeta, posnet po memoarih Jordana Belforta, ni film o pohlepu in sanjah malih ljudi, ampak film o pohlepu in sanjah borznega narcisa, Velikega Gatsbyja na spidu, Kaligule finančnega kapitalizma, ki frazo »Pohlep je dober«, s katero je v Stonovem Wall Streetu mahal Gordon Gekko, prelevi v ekscesno wonderlandsko orgijo (seks, kokain, seks, krek, seks, ekstazi, seks, lud, seks itd.), v karnevalske non-stop bakanalije, v katerih ne vidi le potrditve svojega uspeha in svoje poklicanosti, ampak tudi jamstvo, da je pred njim večno bogatenje, večni sedanjik. Če bi bil gangster, kakršen je bil recimo Brazgotinec, potem bi na Times Squaru zakupil največjo plazmo, na kateri bi pisalo: Glej, mama, na vrhu sveta sem! Ironija je kakopak v tem, da je hujši od gangsterjev – gangsterji nikoli ne pokončajo toliko ljudi. Gangsterji, ki so v Dobrih fantih in Kazinu uživali v tem, da je denar kar letel, so bili v primerjavi z Belfortom pravi amaterji – in asketi. Če bi hoteli videti denar, ki kar leti, potem bi morali videti Belforta – ljudje mu denar kar sami nosijo. Pištole ali pa bejzbolske palice ne potrebuje. V svetu, v katerem ljudje stojijo in padejo z denarjem, je dovolj, da jih spraviš ob denar, pa umrejo. Belfort, ki ljudem pobere toliko denarja, da ga preprosto ne more zapraviti (ja, ne troši več, kot ustvari, ampak tega, kar »ustvari«, sploh ne more potrošiti), ujame ameriški sen, toda na nezakonit način – kot gangsterji v Dobrih fantih in Kazinu. Kar je signal, da je ameriški sen dosegljiv le po nezakoniti poti – da je torej nekaj ilegalnega. In parazitskega. Gangsterski filmi – vse tja od Državnega sovražnika in Malega Cezarja do Botra in Sopranovih, da o Dobrih fantih in Kazinu niti ne govorim – so nas prepričevali, da so gangsterji le izrojena verzija kapitalizma, toda Martin Scorsese nas zdaj – v svojem najdaljšem filmu, balzacovski kroniki »človeške komedije« – opozarja, da velja ravno nasprotno: finančni kapitalizem je le izrojena verzija gangsterizma.