Neskončna lepota
La grande bellezza, 2013
Paolo Sorrentino
Mit o ekonomski svobodi.
Zakup člankov
Celoten članek je na voljo le naročnikom. Če želite zakupiti članek, je cena 4,5 EUR. S tem nakupom si zagotovite tudi enotedenski dostop do vseh ostalih zaklenjenih vsebin. Kako do tedenskega zakupa?
Mit o ekonomski svobodi.
Si želite, da bi napisali bestseller, od katerega bi lahko potem živeli 40 let – in še dlje, magari do smrti? Ta želja ne bi bila nič posebnega, še manj unikatnega, saj se zdi, da to dandanes moti spanec mnogih, številnih, tako rekoč vseh – kako napisati bestseller, od katerega bo mogoče živeti do smrti? Jepu Gambardellu (Toni Servillo), rimskemu novinarju, se je ta želja izpolnila – pred štiridesetimi leti je napisal roman, od katerega še vedno živi. Pa sploh ni nujno, da si je to želel. Vprašanje je bilo, kaj si želi. In še vedno je vprašanje, kaj si želi.
Njegovo željo boste težko prebrali, toda ko ga gledate, kako fantomsko in distancirano in pasivno in nezainteresirano se pretika skozi rimski artistični, modni, socialni jet-set, od ene zabave do druge, od enega banketa do drugega, od enega koktajla do drugega, od enega »dogodka« do drugega, od enega družabnega shoda elite do drugega, imate občutek, da si je želel natanko to: do konca življenja gledati v prazno. In ta želja se ti izpolni, če napišeš roman, od katerega lahko živiš 40 let. Renta je hudič, hoče reči Neskončna lepota: renta – bestseller, od katerega je mogoče živeti do smrti – te privilegira, a obenem mumificira. Renta te ekonomsko osvobodi, a obenem zombificira. Renta te ustoliči, a obenem uspava. Renta te kanonizira, a obenem izprazni. Paralelni svet estradnikov, fašionistov, bogatašev in drugih kraljev visokega življenja, ki poseljujejo vse te non-stop dekadentne zabave, s katerimi bi lahko napolnili tako Fellinijevo Sladko življenje kot Antonionijevo Noč, ki so zamrznjeni v vrtincu mitomanskega trepljanja, pretencioznosti in poetičnega pohlepa in ki si domišljajo, da so tako estetsko dovršeni, tako socialno samoumevni, tako spomeniško zaščiteni in tako turistično atraktivni kot rimski muzeji, katedrale, fontane in kolizeji (ja, ljudje se ob pogledu na njih onezaveščajo), v katere nihilistično strmi Jep, vodič po sodobnem, postkriznem, postpolitičnem onostranstvu, je svet elite, svet rentnikov, ki se jim je vse, kar je bilo vrednega (in oprijemljivega), zgodilo, še preden so prišli do rente, tako da se zdaj, prepričani, da so upravičeni tudi do večne mladosti, sopotnice rente, raje zanašajo na botox kot na spomine, ki pa samega Jepa – Marcella Mastroiannija, ki sreča Doriana Graya – žrejo, gubajo in starajo. Tudi njemu se je vse, kar je bilo vrednega in smiselnega (amore), zgodilo, še preden je napisal bestseller, od katerega živi 40 let. V njegovi želji, da bi se spremenil (kaj bi lahko bil, če ne bi imel rente?), lahko vidite le željo po novi renti. V njegovem praznem bolščanju lahko vidite tisto neoliberalno »priložnost«, ki nikoli ne razočara. V vseh teh jet-set rentnikih lahko vidite relikte sveta, ki se mu čas izteka. V Neskončni lepoti lahko vidite meditacijo o visokih stroških ekonomske svobode.
(Cankarjev dom)
Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.