47. ronin

Brezposelni.

Keanu Reeves je v zadnjih letih igral v toliko filmih, ki jih ne bodo pomnili niti kompletisti, kaj šele povsem običajni kolekcionarji in fetišisti, da se zdi, kot da je ostal brez agenta. V filmu 47. ronin igra ronina – samuraja, ki je ostal brez gospodarja.

V Roninu, ki ga je pred petnajstimi leti posnel John Frankenheimer, so Robert De Niro, Jean Reno, Stellan Skarsgård in Sean Bean igrali novodobne ronine, tajne morilce, ki so po padcu berlinskega zidu in koncu hladne vojne ostali brez gospodarjev, brez delodajalcev. Reeves – ki mu je ime Kai in ki je tako zapet in zaripel, kot da je res brezposeln – igra kakopak starodavnega, avtentičnega, fevdalnega ronina, kar veste po tem, da je mešanec, napol Anglež in napol Japonec, in da je divji otrok, ki so ga vzgojili gozdni demoni (po resnični zgodbi!), toda veliki gospodar, ki ga posvoji, je spričo okoliščin prisiljen v seppuku, ritualni samomor, ki ga veleva kodeks časti, tako da se Reeves – podobno kot De Niro, Reno, Skarsgård in Bean – znajde na prostem trgu, na katerem pa se potem – v svoji romantični sli po maščevanju – gnete s čarovnicami, zmaji, humanoidnimi plazilci, neopisljivimi beštijami, letečimi kimoni in magičnimi meči, ki skušajo tole dokaj statično revizijo Mizoguchijeve samurajske klasike iz leta 1941, tole anti-Hitrost, ki ne ve, kaj točno bi počela med akcijskimi prizori, na vsak način prilepiti na fantazijsko matrico Gospodarja prstanov, toda tako smrtno resno, da jo boste – na čelu z Reevesovo repliko »Za tabo bom šel skozi tisoč svetov in deset tisoč življenj« – gotovo videli v naslednjem nadaljevanju Filma, da te kap.