Pia Zemljič, igralka

Vznemirjujoča. Ogoljujoča. Antalogijska. Njena interpretacija se giblje v razponu od zadržanosti do največjih gest, ki pripadajo samo velikim igralkam. S temi besedami so jo nominirali za Severjevo nagrado za najboljšo igralko v minulem letu. Prejela jo je za predstave v SLG Celje in za vlogo Pie v predstavi Zapiranje ljubezni francoskega dramatika Pascala Ramberta, ki jo je v koprodukciji Mini teatra in Mestnega gledališča Ptuj režiral Ivica Buljan. V tej predstavi, sestavljeni iz dveh dolgih monologov, je zaigrala s svojim možem Markom Mandićem. Zgodba v predstavi seveda ni njuna. »A čisto vsak posameznik se lahko najde v njej. Tudi midva sva se. Veliko sva raziskovala o sebi, o naju, najinem odnosu, predvsem pa o najinem razumevanju igre in o tem, kako trčita skupaj dva različna principa, moški in ženski, in en tip igralstva z drugim,« pravi Pia.

To iskanje, ki ga omogoča igranje prek levitev v različne vloge, je njen modus operandi v igralstvu. Odkrivanje različnih svetov, življenjskih leg, čustev, občutij, svetovnonazorskih pogledov ji omogoča, da prehodi poti, ki jih zasebno morda ne bi nikoli. In se uči. O sebi in o svetu. Zato rada igra karakterne vloge – kot je na primer gospa Voglar v Bergmanovi Personi, Eva v Bergmanovi Jesenski sonati, hecna Meg v Ludwigovem Sleparju v krilih, pa tudi Vodjo v Bartlettovih Krčih – najraje takšne, ki so v popolnem nasprotju z njenimi pogledi na življenje.

Igralka SLG Celje, širši javnosti morda bolj znana po vlogah v filmih Varuh meje, Petelinji zajtrk in Vaje v objemu, je svojo strast do igre odkrila že v otroštvu. Najprej je čisto sama in le zase uprizarjala prizore iz Andersenove pravljice Deklica z vžigalicami. Že takrat je vedela, da bo igralka. In nič drugega. V osnovni šoli je igrala v Linhartovi Županovi Micki, še intenzivneje pa se je igranja lotila na gimnaziji v Ravnah na Koroškem, kjer so imeli odličen gledališki krožek.

V najstniških letih je izkusila kamere kot voditeljica najstniške oddaje na nacionalni televiziji, oder pa kot pevka v osnovnošolskem bendu – menda so bili tudi na posterju v Pilu –, vendar so bile to zanjo, kot pravi danes, le izkušnje, s pomočjo katerih je doumela, da je teater zanjo naravni prostor. »Očitno imam težave z izpostavljanjem Pie kot osebe. Nimam pa problemov s prelevitvijo Pie v različne gledališke vloge. Tudi danes, dvajset let kasneje, ne želim Pie preveč javno izpostavljati. Zdi se mi, da mora biti to ločen svet. Morda se igralci skrivamo zato, ker moramo ostati občutljivi, ranljivi, morda sramežljivi, če želimo dobro opravljati svoj poklic. Hkrati pa moramo imeti debelo kožo, da nas ne zbode ravno vsaka sulica.«

Od študija na AGRFT so ji najbolj ostali v spominu napotki Borisa Cavazze, Jožice Avbelj, Bojana Jablanovca in Dušana Mlakarja, z leti pa je, tako kot drugi igralci, razvila svoj način igranja. »Ko gre za proizvajanje čustev, mi zadostuje, da postavim telo v določeno lego, oktavo, dur ali mol. Marsikdaj pa gre na odru za čisto obrtniško delo, ki mora biti izpiljeno. Treba se je cefrati, eksperimentirati z umom, telesom, z glasom denimo, kar pogosto počnem, da morda pride do presežka.«

Pia razume teater kot popolnoma odprt prostor, ki ga ne bi smeli z ničimer omejevati. Vse jo zanima. Tudi gledališče kot prostor za družbeno kritiko. Takšna je predstava Krči Mika Bartletta, ki jo je lani v Celju režiral Jure Novak, Pia pa v njej igra vodjo kadrovske službe. Ta ženska ni predstavljena kot hladna, brezčutna in nečloveška, ampak je nekako bizarno celo prijazna in razumevajoča, a je v nekem trenutku izgubila občutek za človeškost. »Tema je blazno aktualna. Najbolj grozno je, da to žensko celo razumeš. Da ima reva obveznost oddati poročila. Da dejansko ne vidi, kako dela z ljudmi. Takšnih ljudi je čedalje več,« pravi Pia.

Pripravlja se na vlogo v predstavi Kako poveš, kar si odigral francoske dramatičarke Yasmine Reze, ki jo v Celju režira Janez Pipan, film Panika, ki ga je po romanu Dese Muck režirala sestra Barbara Zemljič, pa je že v kinematografih. Je zadovoljna? Ne povsem, ker še ni človek in igralka, kot si želi postati, vendar se trudi, vztraja, pa »četudi morda ne bom nikoli dosegla svojega ideala«.