Mare Bulc, režiser

Jacinta iz Cankarjevega Pohujšanja v dolini šentflorjanski. Helena Gruden (Grudnovka) iz drame Za narodov blagor. Lojzka iz Hlapcev. Cankarjeva mama. Kako bi bilo, če bi se vse te ženske, ki nastopajo v delih Ivana Cankarja, znašle skupaj v današnjem času? O čem bi razmišljale? O tem se je spraševal režiser Mare Bulc, ko je pisal komedijo Vse o Ivanu in jo sam tudi režiral v Gledališču Koper. Režiser, doma z Vrhnike, je še enkrat prebral dela svojega someščana, da bi se v predstavi komično lotil predsodkov o Cankarju, ki izvirajo iz površnega branja njegovih del, in opozoril na »plasti Cankarjevih del, ki jih večina ne pozna, a bi jih bilo, glede na to, da se nanj kot na največjega slovenskega pisatelja mnogi sklicujejo, dobro poznati v teh zapletenih časih. Hkrati pa sem hotel spodbuditi ljudi, da Cankarja ponovno vzamejo v roke«.

Bulc je tudi to predstavo prepletel z dramskimi in postdramskimi prvinami teatra in jo začinil z obilico humorja. Humor, kot pravi Bulc, »ki ne nagovarja samo racia, ampak prideš z njim človeku do drobovja, do jajc in do srca«, je pokazal že v sodelovanju v Dejmo stisnt teatru, ki so ga na Vrhniki ustanovili pred dvajsetimi leti. V njem je v začetnih predstavah sodeloval kot igralec. Njihove predstave, kot so Sod smodnika Dejana Dukovskega, Bog Woodyja Allena, njihov avtorski projekt Biblija – Stara zaveza in kasneje Diareja pod Slovenci, ki je nastala po stripovskih predlogah Tomaža Lavriča v Mladini, so s svojim brezkompromisnim in ostrim humorjem razgaljale najbolj nevralgične točke slovenske družbe, predvsem politike. Na ta način je delal Bulc tudi kasneje, kot profesionalni režiser, recimo v predstavi Kurba Vedrane Rudan, v glasbeni predstavi Gremo vsi! in morda v širši javnosti najbolj odmevni predstavi – dramatizaciji Vojnovićevega romana Čefurji raus!. Tem ne izbira po nekem ključu, a »vedno so me zanimale vrednote, kot so svoboda, pravica, pravičnost. Včasih na izbiro tematike vpliva moja lastna izkušnja ali pa izkušnje ljudi, ki so mi blizu«.

Bulc se je pri 28 letih, po študiju komunikologije na FDV, vpisal na režijo na AGRFT, saj ni hotel, da bi ga nekoč vnuk vprašal, »zakaj nisi študiral režije, če te je tako zanimala«. Ob študiju je pripravljal predstave, ki so bile drugačne od tistega, kar so učili na akademiji. V tem »samošolanju« so ga navdihovala predavanja Bojane Kunst, ki je na seminarjih občinstvo seznanjala z različnimi pristopi v sodobnih scenskih umetnostih. Bulc se je takrat odločil ta znanja preizkusiti v praksi in zasnoval štiriletni projekt No History / Know History, ki je zajemal osem predstav oziroma performansov, in zanj dobil nagrado zlata ptica.

Bulc uživa v svojem režiserskem delu, kajti zanj je to »prostor svobode. Ustvarjam svoj svet, samemu sebi krojim svet. V njem se čutim svobodnega, saj ko ustvarjam, dejansko ne razmišljam, kaj je prav in kaj je narobe, kaj je norma, kaj ni, o čemer moram razmišljati takoj, ko stopim iz gledališča. Morda nam tisti, ki izvajajo gonjo proti kulturnikom in nas zmerjajo s paraziti, zavidajo prav svobodo«.

Seveda za Bulca teater ni ekskapizem, saj je ustvaril kar lepo število družbeno ozaveščenih predstav. Noče pa nikomur soliti pameti, moralizirati in se postavljati v vlogo pridigarja. Sodbe o tematiki, ki se jih dotika v predstavah, prepušča gledalcu, kajti »želim si, da bi vsak gledalec videl moje predstave po svoje«.

Zdaj v Slovenskem mladinskem gledališču pripravlja predstavo o transplantaciji organov, ki nastaja po scenariju igralke in pisateljice Drage Potočnjak. Ne, ne bo govorila o trgovini s človeškimi organi, temveč o »človečnosti, poetiki in solidarnosti med ljudmi«, pravi Bulc. Govor bo o darovalcih in prejemnikih organov v nekem sistemu, kjer je zdravstvo na voljo vsakomur, ne glede na vero, spol ali finančne zmožnosti. »Ta svet umira. Socialna država, javni servisi, vse, kar je bilo izborjeno v zadnjem stoletju, razpada pred našimi očmi. Vse privatizirajo. Kmalu bomo na istem, kot so ljudje, ki se nam smilijo in jih pomilujemo, ker nimajo denarja za zdravnika. Predstava govori o robu med življenjem in smrtjo. Jaz jo bom postavil na stran življenja.«