Montevideo, se vidimo!

Nov srbski nacionalni ep.

Tale srbski megahit, sicer nadaljevanje megahita Montevideo, Bog te video!, v katerem ste lahko videli, kako je nastala jugoslovanska nogometna reprezentanca, ki je leta 1930 sodelovala na prvem svetovnem prvenstvu v Urugvaju, bi lahko propagirali s sloganom: Če vas nogomet ne zanima, pridite poslušat soundtrack Roberta Magnifica!

V tem filmu, ki bi bil precej boljši, če bi bil pol ure krajši, namreč lahko vidite, kako je jugoslovanska reprezentanca pripotovala v Urugvaj, kako so jo vsi podcenjevali, kako je v prvem kolu – v ritmu kola! – premagala Brazilijo (gladko!) in kako je potem prišla v polfinale, kjer pa je naletela na Urugvaj, ki bi ga premagala, če 100.000 podivjanih Urugvajcev ne bi tako krvoločno zahtevalo zmage, da je sodnik, ki se je ustrašil za svoje življenje, Jugoslaviji razveljavil gol in obenem pustil, da je urugvajskemu nogometašu žogo pri odločilnem golu podal kar policaj, ki je stal ob gol-aut liniji. Kje je Zoran Predin, ko ga najbolj potrebuješ! Montevideo, se vidimo! je navidez jugonostalgik, ki sporoča: Jugoslavija je bila tako velika, močna in silna, da so jo lahko zlomili le zahrbtno, z goljufijo. Toda če pomislite, da so za jugoslovansko reprezentanco v Montevideu igrali sami Srbi (na koncu celo piše, da je tretje mesto jugoslovanske reprezentance na SP v Urugvaju “največji uspeh srbskega nogometa v zgodovini”), potem je to, kar gledate, bolj alegorija o Srbiji kot večni žrtvi, nov srbski nacionalni ep, srbska Pesem o Rolandu, zato ne čudi, da film pozabi omeniti, da je Juga tisto polfinalno tekmo izgubila 6-1 in da so zanjo navijali tudi številni Slovenci, gastarbajterji, ki so v času velike gospodarske krize tezgarili v sosednji Argentini. Toda ko krene Magnifico, smo vsi tam, na štadionu, kjer imamo morda še zadnjo priložnost, da navijamo za Jugoslavijo.