Nimfomanka – 1. del

Spolnega razmerja ni.

Si predstavljajte, da bi nimfomanka o svoji spolni odisejadi na dolgo in široko pripovedovala evnuhu? Natanko to se zgodi v Nimfomanki, dopolnilu Antikrista in Melanholije, ki ga bomo – tako kot finale vseh sodobnih fantazij – gledali v dveh delih.

Lars von Trier bi lahko zgodbo o tem, kako se je Joe, ki jo najprej igra Stacy Martin in potem Charlotte Gainsbourg, pri petnajstih znebila nedolžnosti, kako se je potem dajala dol z osmimi moškimi na dan, kako se je prelevila v nimfomanko in borko za pravico do seksa in kako je seks povsem ločila od ljubezni, prikazal direktno, brez posrednikov in brez komentarja, toda prav s tem, ko je pustil, da Joe, dogvillska Šeherezada, svoje spolne avanture pedantno opisuje Seligmanu (Stellan Skårsgard), totalnemu evnuhu, ki jo – nezavestno in pretepeno – najde v mraku in potem odpelje domov, je ustvaril pogoje, v katerih njeni spolni odnosi ne postanejo nekaj “moralno” spornega, ampak nekaj nemogočega. Seligman, ki o seksu nima pojma (zanj spolni odnos ne obstaja), si lahko namreč seks predstavlja le metaforično, le s pomočjo ribiških in matematičnih metafor, tako da je zanj povsem vseeno, ali so ti spolni odnosi, ki jih opisuje Joe, res obstajali, ali pa si jih je Joe preprosto izmislila – važno je, da jih je mogoče konstruirati, magari le matematično. Ne vemo, kaj vse je Joe v svojem pripovedovanju seksu dodala, toda brez tega dodajanja, seks sploh ne bi obstajal. Pri seksu pač vsi vedno dodajamo, kot da bi dvomili, da obstaja. Lars še posebej.