Noe

za +

Bog je bil kot filmar – ker s prvo verzijo svojega scenarija ni bil zadovoljen, jo je vrgel v smeti. Svoj scenarij je začel z Adamom in Evo, potem pa ugotovil, da bo to preslab film, zato ga je začel še enkrat – z Noetom (Russell Crowe), Setovim potomcem, ki dobi božji “signal”, da naj zgradi orjaško barko ter reši svojo družino in po en par vsake živalske vrste (kje so dinozavri?), preostalo človeštvo pa prepusti vesoljnemu potopu, sicer maščevanju strašnega, krutega, sadističnega Boga.

Kako fanatična mora biti tvoja vera, da izpolniš tak genocidni ukaz, svojo družino pa podvržeš neizogibnemu tveganju incesta? Ne pozabite: Noe na barko spusti le člane svoje družine, vse ostale ljudi pa pošlje v smrt. Bog mu svoj strašni ukaz pošlje prek halucinacij in sanj: kaj če je Boga narobe razumel? Kako je vedel, da je bila to res božja volja? Je bil to sploh Bog? Navsezadnje, če je bilo Bogu jasno, da je bil Raj izgubljen v trenutku, ko se je na Zemlji pojavil človek, zakaj je potem človeštvo ustvaril še enkrat? Je Bog Noetu res poslal signal – ali pa je Noe potreboval le dovolj prepričljiv izgovor, da bi se lahko sam prelevil v Boga, ki odloča o tem, kdo bo živel in kdo umrl, ter se potem po mili volji in brez slabe vesti predajal incestu? Noetova zgodba je zgodba o iskanju moralnega konteksta za incest kot sredstvo reprodukcije, potemtakem za legalizacijo tega (incest), kar je bilo nekoč očitno dovoljeno, zdaj pa je prepovedano.

Če boste imeli občutek, da se v tej epopeji kreacionizem preveč prekriva z evolucijo, fundamentalizem preveč z znanostjo, Geneza preveč z Big Bangom, biblična apokaliptična prerokba preveč s sodobno ekološko katastrofo, Noetova barka preveč s sodobnimi grozljivkami o prenaseljenosti Zemlje, angelski zbor preveč s pošastmi iz sodobnih YA-fantazij, Pi pa preveč s Črnim labodom, potem ne boste zgrešili: Darren Aronofsky je namreč Biblijo posnel brez distance, brez narekovajev, brez opravičil in brez samoironije, fanatično, rekvijemsko in smrtno resno, kot vernik, ki skuša testirati Boga, kot ateist, ki skuša testirati vernike, in kot režiser, ki skuša testirati gledalce. Religija temelji na veri – kot filmi, ki skušajo gledalca na vse mogoče in nemogoče načine prepričati, da jim verjame. Vera, ki jo od gledalca terja film, je tako slepa kot vera, ki jo od vernika terja Biblija, še posebej zgodba o Noetovi barki, moralni dilemi, ki je tako skrajna in tako neverjetna, da bolj ne bi mogla biti: ali incest ali izginotje človeštva?