Krvne vezi

zadržan +

Ameriške prevare.

Če se v filmu kdo fiksa, še posebej ženska, potem takoj zaslišimo Velvet Underground. Spomnite se le Zemeckisovega filma Flight. To je kliše. In Krvne vezi ga kupijo. A ni ne prvi ne zadnji.

Chris (Clive Owen), kriminalec, ki se vrne iz ječe, je namreč tak kliše kot Frank (Billy Crudup), njegov brat, ki je policaj (in ja, je kaj bolj klišejskega od bratov z nasprotnih bregov zakona?), tako da skoraj spregledate, kakšen kliše so šele vse tiste ženske (Zoë Saldana, Mila Kunis, Marion Cotillard), bodisi žene, eksice ali pa ljubice, ki ju le motijo in ki komaj čakajo, da se podajo v prostitucijo. Tu so vsi neodrešljivo predisponirani za avtodestruktivni ples v podzemlju, pa ne zato, ker ni na voljo boljših delovnih mest, ampak zato, ker ni na voljo boljših klišejev. Kar pa naj vas nikar ne zavede: ti klišeji – smrtno resni, dobro nagačeni, brez samoironije – nastopajo kot francoski poklon starim ameriškim filmom. Guillaume Canet, francoski režiser, avtor trilerja Ne povej nikomur, je pač skušal posneti ameriški triler iz sedemdesetih. Takšnega, kakršne so nekoč snemali Martin Scorsese, William Friedkin, Milton Katselas in Sidney Lumet. Predvsem Lumet. Krvne vezi zelo potegnejo na nelagodno svinčeno sivino Pasjega popoldneva in Serpica, toda zaradi vseh tistih zalizcev, brkov, iger moči, prevar, iluzij, newyorških noči, korupcije in non-stop pop-rock štiklov zelo potegnejo tudi na Ameriške prevare.