Bela in Sebastijan

zadržan

Kekec nad samotnim breznom.

Tisti, ki so naveličani digitalnih fabrikacij naravnih lepot, se bodo v temle otroškem filmu, posnetem po slovitem romanu Cécile Aubry, naužili deviških in brezčasnih lepot francoskih in švicarskih Alp, toda leta 1943 teh silnih lepot ne ogrožajo klimatske spremembe, ampak nacisti, ki hočejo ugotoviti, kdo iz Francije v Švico tihotapi Žide.

Vau, si rečete! Problem je v tem, da ti nacisti ne izgledajo nič hujše kot domačini, ki hočejo likvidirati divjo psico, obtoženo poboja ovac (in drugih “vojnih” zločinov). Deček, ki jo najde (ja, sam na svetu, ja, drugih prijateljev nima, ja, v šolo ne hodi, ja, pogumen je kot Kekec), jo poimenuje Bela, skozi njegove oči – in ja, skozi oči tele ekološke moralke – pa nacisti ne izgledajo niti približno tako zverinsko kot klimatske spremembe. Film zgodovino precej relativizira. Po eni strani pravi: kaj so zločini gorske psice v primerjavi z nacističnimi zločini! Po drugi pa: kaj so nacistični zločini v primerjavi s klimatskimi spremembami!